Medtem ko v Sloveniji premišljujemo, kako naprej z RTV Slovenija, se v globalnem medijskem okolju dogajajo veliki in pomembni premiki. Še tem večji in pomembnejši zaradi vpliva “medijskega” podjetja Meta na uporabnike, kar odpira razpravo o produktih v medijskem okolju.

Ta torek se je začel proces, v katerem je Kalifornija in še osemindvajset drugih ameriških zveznih držav očitalo podjetju Meta, da je omrežji Facebook in Instagram zasnovalo tako, da z njima spodbuja zasvojljive oz. kompulzivne vzorce uporabe pri otrocih in prikriva informacije o tveganjih (4H: “hook”, “hold”, “harvest”, “hide”). Meta očitke zanika.

Poravnava

Posebnost primera je, da tožniki niso zahtevali samo finančne odgovornosti, ampak tudi spremembe samega izdelka. The Guardian to primerja s tožbami proti tobačni industriji v 90. letih. Podobnost ni toliko v naravi škode, temveč bolj v regulatornem mehanizmu, s katerim lahko država poseže v poslovne in konceptne prakse proizvajalca.

Zavedamo pa se, da sodni porazi velikih tehnoloških podjetij ne prinesejo nujno radikalnih sprememb.

Poravnava, predlagana že dan pozneje, je pokazala, kako bi tak poseg lahko izgledal. Razen na plačilo 17 do 18 milijard dolarjev — namenjenih javnozdravstvenim programom, vključno s službami za krizno posredovanje in drugim oblikam reševanja problematike duševnega zdravja mladih — je Meta pristala tudi na privzeto dvourno dnevno omejitev za mladoletnike, nočno blokado, omejevanje obvestil, ukinitev prikazovanja števila všečkov in nekatere druge oblike zaščite. Poravnava bo veljavna, ko jo bo potrdilo sodišče.

Britanska vlada zahteva primerljive ukrepe za britanske otroke, medtem ko sama pripravlja prepoved družbenih omrežij za mlajše od šestnajst let.

Meja odgovornosti

Toda taka poravnava ima svoje pomanjkljivosti. Strokovnjaki opozarjajo, da Meta s tem ne spreminja temeljnega modela svojih omrežij, ki jim zagotavlja angažma uporabnikov. Omejitve bodo samo časovne in starostne, medtem ko bo neskončno drsenje, samodejno predvajanje in algoritemsko priporočanje ostalo. Poravnava Meti ne bo škodila, saj v bistvu ne bo spremenila tistega, kar je res škodljivo. Starostna omejitev pri nakupu nikotinskih izdelkov ni spremenila bistva produkta, ki je še naprej škodljiv in zasvojljiv. Spodbudila pa je nakupe množice novih izdelkov, ki jih tobačna industrija razvija.

Spremenila se je meja odgovornosti. Regulatorji vse bolj obravnavajo zasnovo platforme, kot so vsebine, obvestila, neskončno drsenje in mehanizmi zadrževanja pozornosti. To bi bil legitimni predmet regulacije. Zato pa ostaja odprto vprašanje, ali sedanje omejitve posegajo dovolj globoko, da bodo dejansko zmanjšale tveganje za mlade — ali pa samo omejujejo njihovo izpostavljenost sistemu, katerega osnovna logika ostaja enaka.

Primerjava s tobačno industrijo

Metinih produktov in produktov tobačne industrije seveda ne moremo v celoti enačiti, saj pri slednji ni niti sence možnih koristi. Obenem pa vemo, da so Metini produkti za uporabnike zasvojljivi, kar je bilo do neke mere dokazano tudi na sodišču. Pomisleki prihajajo tudi iz industrije. Arturo Béjar, Metin nekdanji direktor inženiringa in svetovalec — pozneje pa žvižgač —, je po poravnavi ponovil, da Instagram ni “all clear”, torej da ni varen. Njegov argument je preprost: če otroku omejimo čas, ki ga sme preživeti v potencialno škodljivem okolju, ne spremenimo okolja samega.

Dolgo je veljalo, da se tehnologija razvija, družba pa se ji prilagaja. Zdaj pa se počasi uveljavlja obratno vprašanje: zakaj bi se morala družba prilagajati izdelku, če se izkaže, da ji povzroča škodo?

Primerjava s tobačno industrijo, ki se je pojavljala tudi v ameriški razpravi, je zgovorna. Pa ne zato, ker bi bil Instagram kot tobačni izdelek, ampak zato, ker je dilema podobna: kaj storiti, če podjetje prodaja izjemno dobičkonosen izdelek, ki pa ima hkrati pomembne družbene stroške?

Že dolgo nismo storili ničesar

Bistvo problema ni v tem, koliko časa bodo otroci, mladostniki in odrasli preživeli na družbenem omrežju, ampak v tem, kaj bodo v tem času na omrežja dobili. V medijskem ekosistemu je vedno več produktov in storitev, ki družbi škodujejo.

Že dolgo nismo storili ničesar. Razpravljamo o tem, koliko denarja dobi RTV Slovenija in koliko bi ga morala dobiti in iz katerega vira, ne razpravljamo pa o tem, kaj bi v sedanji družbi moral dobiti uporabnik. Na družbena omrežja nimamo veliko vpliva, za nacionalno medijsko hišo pa bi že morali vedeti. Seveda jo potrebujemo. Takšno institucijo potrebujemo za informiranost in za kulturo — predvsem pa zato, da bo branik verodostojnosti in kakovostnih vsebin.