Zadnjič sem pisala o temu, da se je nona polomila, zjebala kolk in pristala v šempetrski bolnici. V ponedeljek je mela operacijo in je vse okej. Se drži naša stara skala.

Sam a veste, kaj pa ni okej? Ti jebeni koronski ukrepi. Prva dva dni bolnice je lahko imela samo en obisk na dan po 15 minut. Pol so pa kr vse ukinli. Ni obiskov več za nobenga. In zdej si predstavljajte žensko, staro 96 let, kako je njej. Bulji v strop in čaka, da bi videla koga od domačih. Bolnice ni nikol vidla od daleč, svoje tri otroke je doma rodila. In je postala po telefonu čist druga. K da usiha. Nobene volje več za nič. Prej sva govorile po uro na dan, zdej me odpika po dveh minutah. Nazadnje mi je s čist slabotnim glasom rekla: “Se bojim, da naše hiše ne bom nikoli videla več.” Logično, da te zaboli pri srcu. In sem rekla fotru, da nam bo umrla od žalosti, ne pa zarad kolka.

V Šempetru ne jebejo

In je šel probat rešit zadeve v Šempeter, ampak ne jebejo. Sem se resno vprašala, da kok starih ljudi je tkole umrlo po bolnicah in domovih za ostarele od samote. Kr naenkrat so iztrgani iz domačega okolja, pol pa še nas ni nč naokoli. Nono buzerirajo skoz z unimi testi v nos za dobro jutro, pa nikol nima korone.

Mislim, res ne vem, kaj rečt. Iz neke gobčne vesele ženske je padla prov v depresijo. Polom vse skup. Pa ne mislim kolka. Sej nona bi spizdila, če jo kaj poznam, sam kaj, ko ne more stopit na nogo. Edina sreča je bla, da jo je šla obiskat neka moja dobrosrčna FB frendica in bralka, k tam dela. Da me je pol potolažila, da ni tok hudo z njo. Mi je rekla, da je vprašala nono, kakšne knjige jaz pišem. Nona pa je mirno odgovorila: “Grozne. Sam pisat pa zna.” Mi je blo takoj jasno, da se počas vrača mentalno nazaj.

Kakorkoli, v sredo gre v Sežano na rehabilitacijo. Zdej pa bog si ga vedi, a se lahk gre tja na obisk al ne.

Maskerka ne pomaga

Na dan republike sem bla stara 46. Najprej sem se hotla doma sama zadeprat, sam pol je pozvonil domofon in kar naenkrat sem zaslišala, kako mi nekdo poje “vse najboljše za te”. Dobr, pa pejva žurat. Ko da ma človek vsak dan rojstni dan.

Sam kaj, ko se men vleče že pol leta. In sem mal pozabla, da mam tri dni po rojstnem dnevu fotkanje za Beletrino. Prov maskerka pa svašta. Če ga pol leta piješ k žolna, ti nobena maskerka ne pomaga. In sva rojstni dan kr malo raztegnila na tri dni in šla zjutri direkt na fotografiranje. Vsak vsaj mal normalen bi tri mesece prej fural rehab, če bi imel prvo knjigo pri Beletrini. Jaz pa glih v kontra. Na ful vse. V eno flaško sem si nalila pivo in prišla tja v studio zganjat svašta.

Z Milek in Nussdorfer

S “frendom” sva uletela not, k da je cel svet najin. In kar nanekrat zagledava Vesno Milek, kako jo una v maski lišpa. Pol je šla ona na konc studia na fotkanje, jaz pa v masko. Kakšne sem prijavljala, jao. Maskerka je vidla, da mam sršene v riti in da bi rajš s folkom govorila, ne pa pod unimi lučkami visela. In kar gor-dol bluzit, k da sem iz otroškega vrtca. Pa da bom jaz fotkala pa kr neki. Milekova mi je sam to rekla: “Jaz bi mogla teb rečt za fotko.” Točno je vedla, kdo sem.

In ko sem imela jaz fotkanje, je že v maski sedela Vlasta Nussdorfer. In še do nje sem šla nabijat svašta. Sam so ble vse ful prijazne, čeprav izpadem čisti kreten, ko me kdo prvič vidi. Ko je fotografinja videla, da se ne morem in ne morem sprostit za slike, je rekla: “Nej pride tvoj frend bližje. Ko njega pogledaš, dobiš čist mehek izraz na obrazu.”

Uf, zajebano. In tko k sva prišla, tko sva tud šla. In sem dojela, da mogoče to res niso več heci. Da knjiga bo kmalu. In da mam samo še en mesec, da se mal skuliram. Ker če ne, grem pa tud jaz na rehabilitacijo. Sam ne v Sežano. Tud Idrija se dobr sliš.