Zadnjič sem pisala o temu, da se je nona polomila, zjebala kolk in pristala v šempetrski bolnici. V ponedeljek je mela operacijo in je vse okej. Se drži naša stara skala.

Sam a veste, kaj pa ni okej? Ti jebeni koronski ukrepi. Prva dva dni bolnice je lahko imela samo en obisk na dan po 15 minut. Pol so pa kr vse ukinli. Ni obiskov več za nobenga. In zdej si predstavljajte žensko, staro 96 let, kako je njej. Bulji v strop in čaka, da bi videla koga od domačih. Bolnice ni nikol vidla od daleč, svoje tri otroke je doma rodila. In je postala po telefonu čist druga. K da usiha. Nobene volje več za nič. Prej sva govorile po uro na dan, zdej me odpika po dveh minutah. Nazadnje mi je s čist slabotnim glasom rekla: “Se bojim, da naše hiše ne bom nikoli videla več.” Logično, da te zaboli pri srcu. In sem rekla fotru, da nam bo umrla od žalosti, ne pa zarad kolka.