Ta teden sem bla na obisku pri noni v domu ostarelih. Zdej sva blizu in je lažje. Po resnici povedano, rajš jo slišim sam po telefonu. Ker gledat tam enga z zlomljenim kolkom in roko, nebogljenga, ni lahka. Še novembra je živela sama, mel smo piknike, ko je prišel brat iz Barcelone, objemala je svojo pravnukinjo, brala knjige in po TV gledala Državni zbor in se skoz neki kurčila. Zdej pa ji nč ni jasno. Tam leži že mesce in tuhta svašta. Ker mozak ji pa brni glih tok k men. Čeprav gre proti stotki.

Kraljica hiše

In pride fotr iz Ljubljane in pičiva k noni v Novo Gorico. Ko sem stopla v njeno sobo je zgledala k ena motoristka. Ležat, pa sončna očala na glavi. In nama začne razlagat k ena najstnica, k ji je nerodno: “Ma, so me dobile, ku sem skrivala tablete pod joghi.”

“Kaj si delala?”

“Ma skrila sem tablete. Ne rabim jaz jest unegha. Anu pole so me dobile. Ma kej sem zločinec jaz al kaj?”

S fotrom sva umrla od smeha. Lumpa naša, še tam zganja kažin. In realno gledano, pa kaj bo kdo govoril enmu skor stoletniku? Pa nej si skrije tablete. Jaz tud morm ganjo skrivat. Ampak nona je upornica, ni kej. Zdej smo prepovedali, da ji dajo še karkol od unga sranja. In vse ma pod kontrolo. Vse ji morm reportirat. Kako odpiram okna v naši hiši, če pazim na to, na uno, na svašta. Kraljica hiše, nimaš kej.

K eno salamo

In po debati z njo sva s fotrom šla. Vsakič ko odhajam, mi je čudno. In vedno rečem fotru: “Sam tko si pa ne želim končat.” Fotr itak nazaj: “Ma bejži, bejži. Kdo pej če taku starost?”

In je res. Na koncu ostaneš sam tam v eni sobi, nepokreten, ampak možgane maš pa bistre sto na uro. Sej se ti mora zmešat. Ker ne bere več knjig in noče gledat televizije. Da kao ne vid več dobr. Ma kako, če si še mesece nazaj vse to delala? Zamorila se je. Dvakrat na dan govoriva po telefonu, pa mi je nazadnje rekla: “Ma dej, me obračajo ku en šalam naokoli.”

Na koncu si dejansko ena salama, k te okol obračajo. Mam pa že rajš da me kap s prve. Ne da so v domu slabi, sam ona se ne more privadit. In tisto zavedanje, da se počas vse končuje, pa še v svoji lastni hiši nisi. Groza. 

Smeh je pol zdravja

Zdej mi je sveto obljubila, da bo skoz rehabilitacija, pa da bo telovadila. Pa da bo letos polet spet kle z nami na piknkih. Sam dvomim da bo. Morala ji je padla čist dol. Sam kolka si ne bi smela polomit, pa bi blo vse okej. Al pa ne. Leta delajo svoje.

Mah, kurac je ta lajf. Mine s prve. In pol itak nočeš umret. Zato živimo vsak dan na ful. Kot jaz pa moj fotr. Po noninem obisku sva zvečer sedela pred hišo. Klepetava in kr nanekrat en avto po poti do nas. To o avtih bom drugič. Očitno cela vas misli, da ker mamo tak plac, da lahk kr vsi parkirajo. Sam ne smem nč srat, ker fotr pravi, da je kle že od skoz tko in da nej se jim da mir.

In iz avta stopita stric pa teta. In stric prijavi: “Ma kaj mata vidva kle. Cel žur al kaj?” Šele pol sem dojela situacijo. Obadva sva mela pire v rokah, jaz še joint, vzad pa do fula Shine On You Crazy Diamond od Pink Floydov. S fotrom sva se spogledala kot dva najstnika. In spet sam v smeh. Ker smeh je pol zdravja.