Mah, kurac je ta lajf. Mine s prve. In pol itak nočeš umret. Zato živimo vsak dan na ful.
Ta teden sem bla na obisku pri noni v domu ostarelih. Zdej sva blizu in je lažje. Po resnici povedano, rajš jo slišim sam po telefonu. Ker gledat tam enga z zlomljenim kolkom in roko, nebogljenga, ni lahka. Še novembra je živela sama, mel smo piknike, ko je prišel brat iz Barcelone, objemala je svojo pravnukinjo, brala knjige in po TV gledala Državni zbor in se skoz neki kurčila. Zdej pa ji nč ni jasno. Tam leži že mesce in tuhta svašta. Ker mozak ji pa brni glih tok k men. Čeprav gre proti stotki.