Že 23. junija sem dobila vabilo na sodelovanje na literarnem večeru v Osrednji knjižnici Celje. Kar veliko časa so mi dali za razmislek, ampak bolj ko sem razmišljala, bolj mi je bila ideja všeč. Ja, seveda bi šla v celjsko knjižnjico.
Ampak dogodek je bil planiran šele za 11. december! Tako sem poklicala edino prijateljico iz Celja, ki jo imam — Tino Gorenjak. Žal ravno tisti dan ni imela časa, ker je nastopala v drugem kraju. Škoda, ampak to me ni odvrnilo od obiska Celja. Hotela sem se odzvati vabilo, brez premisleka.
Bilo je tudi nekaj moških
Mož mi je sicer govoril, naj ne hodim, ampak si nisem premislila. Prišla sem torej v Celje. V veliko knjižnjico. Obiskovalcev je bilo kar veliko. Tudi zato, ker je bil zaključek bralnega popotovanja, 11. Bralne značke za odrasle. Poleg bralcev so bili tam še glasbeni gostje — Kvintet GCC (profesorjev z Gimnazije Celje Center).
Pripeljala sem se v dvorano polno ljudi. Najbolj srčno so me pozdravile starejše ženske. Bilo je tudi nekaj moških.
Moj zasliševalec je bil Kristian Koželj. Ni mi bilo nič težkega, z njim sem komunicirala lepo. Že na začetku mi je rekel, da ne bo nič hudega.
Nazadnje sva se spustila še v debato o Robiju. Pravilno je ugotovil, da je moj partner že štirideset let. Na koncu sem mu zaupala še mojo največjo skrivnost — da sem vanj še vedno zatreskana. In da mi ni zato prav nič nerodno.
Svobodna, mlada, zdrava, lušna
Potem se je Koželj lotil mojih vsebin. Tega je veliko, sploh v avtobiografiji Prvi polčas. Rekel je, da pišem zelo veliko o Jugi, zato ga je zanimalo, kako sem takrat živela. Jaz sem odgovorila, da mi je bilo lepo. Bila sem svobodna, mlajša, zdrava in lušna. Dobro sem se razumela z vsemi in povsod. Od Skopja, Beograda in Sarajeva pa do Zagreba in Ljubljane. Nikjer mi ni bilo težko, nikjer nerodno, povsod dobro. Navad vseh narodov sem se pridno naučila. Tudi plese, ker sem se ukvarjala s folkloro.
Že 40 let
Nazadnje sva se spustila še v debato o Robiju. Pravilno je ugotovil, da je moj partner že štirideset let. Na koncu sem mu zaupala še mojo največjo skrivnost — da sem vanj še vedno zatreskana. In da mi ni zato prav nič nerodno.
Konec tedna je bila pri meni na obisku še sošolka z gimnazije Irena. Ugotovili sva, kako lepe izraze smo znali uporabljati za starejše ljudi, ki so se lahko še sami kopali, oblekli, spedenali. Da so se znali skomandirati. Žal pozabljen in res lep izraz. Jaz se tudi znam še skomandirati.