V španski Asturiji čas teče počasneje. Tudi če želite v družbi popiti samo kozarec ali dva, boste potrebovali nekaj ur, če se boste držali lokalnih navad. V Asturiji se pije jabolčnik. Ampak ne kar tako, iz ta velikih flaš in kozarcev, za žejo. Gre za pravi ritual. Posebej izurjeni mojster za natakanje jabolčnika iz steklenice ali sodčka v curku — dolgem, kolikor lahko iztegne roko — natoči kozarec pod kotom do tretjine, toliko da pokrije dno. Baje zato, da je v njem manj mehurčkov, ki povzročajo težave v prebavi. (Ta okrožnica očitno ni prišla do Štajercev, sicer ne bi tako navdušeno dodajali mehurčkov v vsak špricer, ki ga zlijejo po grlu.)

A kakorkoli že, umetelnost natakanja ni edini razlog za časovno potratnost, ki jo zahteva popivanje v Asturiji. Vsi v družbi pijejo iz enega kozarca. Če se jih zbere več, kot se nas je zbralo pred mesecem dni ob koncu konference, ki jo je v mestecu Piloña organizirala Evropska podeželska mladina, popiješ zelo malo jabolčnika. Imaš pa zato več časa za razgovor. Z zelo zanimivimi mladimi ljudmi.

Nezadovoljstvo

Na druščino, ki se je zbrala v Piloñi, sem se spomnil ob komentarjih zadnjih državnozborskih volitvev v Sloveniji in zgražanju nekaterih, da se mladina obrača v desno.

To je sicer res. Ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod. Daleč smo od časov, ko so mladi skorajda plebiscitarno volili leve politične opcije. Ampak to samo po sebi ni problem. Demokracija je sistem, ki omogoča, da vsakdo svobodno podeli svoj glas tisti politični opciji, ki ga najbolj prepriča. In trendi, tudi v različnih demografskih skupinah, se skozi čas in v različnih okoliščinah spreminjajo. Demokracija ni samo takrat, ko zmagujejo “naši”.

Zame osebno je bilo srečanje s predstavniki podeželske mladine iz vseh koncev Evrope, ki so se zbrali v Asturiji, zelo zanimivo — pa tudi upanje vzbujajoče. Večino izmed njih bi težko uvrstili med pristaše levice. To ni presenetljivo, saj je podeželje v večini držav bolj konzervativno in tradicionalno naravnano. Nekateri izmed njih so se udeležili protestov proti trgovinskemu sporazumu Mercosur, ki so pred tedni potekali v Bruslju in tudi pod oknom moje pisarne v Strasbourgu.

Ampak družilo jih je še nekaj pomembnejšega. Kljub svojim političnim prepričanjem in nezadovoljstvom nad tem, kakšen odnos ima politika — evropska in nacionalna — do podeželja, so vsi zavzeti zagovorniki demokratičnih načel. In to je to. To je najbolj pomembno. Demokracija je močna takrat, ko se glede njenih temeljnih vrednot strinjajo tako “njihovi” kot “naši”.

Povrniti zaupanje

Toda kljub žarku upanja iz Piloñe to ni niti celotna niti prevladujoča slika o ideoloških preferencah med mladimi v Evropi, tudi v Sloveniji.

V času, ko politični spopadi ne potekajo več med različnimi ideološkimi programi znotraj okvira skupnih demokratičnih vrednot — kjer je popolnoma legitimno biti levo, desno ali sredinsko usmerjen —, ampak se dogaja srdita polarizacija za ali proti tem vrednotam, to pušča posledice tudi na mladih. In to bi nas moralo skrbeti. V zadnjem obdobju smo imeli celo kopico raziskav javnega mnenja, ki so pokazale, da mladi vse bolj izgubljajo zaupanje v demokratični družbeni sistem in da so vse bolj dovzetni za “alternativne” diskurze, ki si pot na oblast tlakujejo z delitvami, stigmatizacijo nekaterih družbenih skupin, nacionalizmom in avtoritarnostjo.

Kaj torej storiti, da bi povrnili zaupanje v demokracijo, ki je brez zaupanja obsojena na propad?

Česa ne?

Začnimo s tem, česar ne smemo početi.

Obsodbe in zgražanje nad političnimi odločitvami so najhitrejša pot do še slabše situacije. Pri odločitvah mladih gre v veliki meri za revolt, ki izhaja iz njihove osebne izkušnje z demokracijo, predvsem pa iz negotovosti glede prihodnosti. Ne pozabimo: mladi, ki danes volijo, so se rodili v času finančne krize, doživeli migrantsko krizo, pandemijo in vojne, ki si sledijo ena za drugo in postajajo vse bolj brezumne in uničujoče. Gre za prvo povojno generacijo, ki skorajda gotovo ne bo živela bolje kot njihovi starši. Mladi v Evropi so nezadovoljni, prestrašeni in jezni.

In če je vse, kar lahko v tej situaciji naredimo, to, da jih zmerjamo z nehvaležnimi bedaki, potem bodimo raje tiho.

Pismenost ni dovolj

Omejen učinek ima tudi prepričevanje, da je demokracija najboljši sistem in da mladi v svojem ideološkem zasuku ne poznajo pravih dejstev, ker da so medijsko nepismeni, nepoučeni in zavedeni z dezinformacijami, ki se širijo na družbenih omrežjih.

Vse to je vsaj deloma res in zahteva ukrepanje, še posebej glede regulacije družbenih omrežij in (zlo)rabe umetne inteligence. A to ne bo dovolj, saj ponuja racionalen odgovor na prepričanja, ki jih v veliki meri poganjajo čustva, nezadovoljstvo, jeza in strah. Učinkovit odgovor zahteva resno investicijo v kompetence, ki jih mladi potrebujejo, da demokracijo razumejo, v njej sodelujejo in jo branijo — predvsem skozi izobraževalni sistem in demokratično participacijo mladih. Brez tega ne bo šlo.

Sama pismenost ni dovolj. Temelj demokratične družbe sta kritično razmišljanje in empatija. Ne kot šolski predmet, ampak kot praksa, ki jo mladi izkusijo v vsakdanjem življenju. V razredu, v lokalni skupnosti, v družbi, kjer se njihov glas dejansko sliši in upošteva. Kjer tega ni, bosta prej ali slej prevladali njuni nasprotji.

Slišati, ne samo poslušati

A tudi to lahko ostane brez učinka, če ne naslovimo resničnih vzrokov za stisko, iz katere izhaja nezaupanje. Demokracija ne more preživeti kot retorična parola. Preživi lahko samo, če dokaže, da zna odgovarjati na legitimna pričakovanja mladih glede stanovanj, zaposlitve, zdravstva, varnosti, prihodnosti. In če jo seveda zastopajo politiki z integriteto, ki o demokratičnih vrednotah ne samo govorijo, ampak jih udejanjajo. Še posebej takrat, ko je to zanje neudobno ali težko.

Vse to zahteva čas in veliko napora. Prvi korak je sorazmerno preprost. Ko sem se med čakanjem, da pridem na vrsto za jabolčnik, pogovarjal z Mattiasom, enim od vodij Evropske podeželske mladine, mi je zaupal, da so njegovi vrstniki v vasi v Španiji, iz katere prihaja, pogosto zelo kritični in posmehljivi glede njegovega delovanja in povezovanja v Evropi. “Nam te zadeve nič ne pomenijo in nič ne prinašajo,” pravijo. “Kaj naj jim odgovorim, kako naj jih prepričam v demokracijo?”

“Preden jih začneš prepričevati,” sem mu odgovoril, “jih vprašaj, zakaj se počutijo tako, kot se.”

Ko bomo začeli mlade ne le poslušati, ampak jih bomo tudi slišali, bo to pomemben prvi korak k temu, da jim povrnemo zaupanje v demokracijo.