Ko sem pred dnevi na sobotni dopoldan raztreseno preklapljal med televizijskimi programi, je v hiši nenadoma zadonela partizanska pesem Hej, brigade. V Opatjem selu so obeleževali obletnico priključitve Primorske matični domovini. Priznam, da mi je bilo toplo v srcu. V času, v katerem mnogi poskušajo revidirati zgodovino, postavljajo pod vprašaj narodnoosvobodilni boj in demonizirajo antifašizem, je spomin na tiste čase, ko se je slovenski narod pogumno uprl tujemu okupatorju, pomemben. Zaradi preteklosti, zaradi sedanjosti in zaradi prihodnosti.

Na proslavi so bili — kot se spodobi — praporščaki, pevci in igralci, ki so deklamirali Karla Destovnika Kajuha. In seveda govorci. Med njimi tudi Milan Kučan, prvi predsednik svobodne, samostojne, demokratične Slovenije.

V svojem govoru se je na koncu dotaknil tudi že leto in pol trajajoče ruske agresije na Ukrajino in rekel: “Biti na pravi strani zgodovine pomeni biti na strani miru.”

Burne reakcije

Njegova izjava je v delu javnosti povzročila mnogo burnih reakcij. Ne razumem, zakaj. V Ukrajini se dogaja krvav spopad, v katerem na obeh straneh umira na tisoče ljudi. Mnoga ukrajinska mesta in vasi so uničena. V brezobzirnih ruskih bombnih napadih umirajo civilisti, tudi otroci. Ruski okupatorji so na zasedenih ozemljih zagrešili že vrsto vojnih zločinov.

Ruska agresija na sosednjo državo povzroča dodatno destabilizacijo mednarodnega reda in stabilnosti, ki sta bila — resnici na ljubo — že prej na precej trhlih nogah.

Kdo si pri zdravi pameti torej ne bi želel, da bi bilo te morije in človeškega trpljenja čim prej konec?

Kdor zdaj ni na strani miru, ni na pravi strani zgodovine. Pa ne samo zgodovine, ampak tudi temeljne človečnosti. In navsezadnje: če si kdo resnično želi miru, so to v prvi vrsti Ukrajinci, ki jih je ruski agresor pahnil v ta nesmiselni in uničujoči spopad. Tako kot desetletja nazaj Primorci in vsi Slovenci, si tudi Ukrajinci ničesar ne želijo bolj kot živeti v miru. In v svobodi. To je pravica vsakega naroda. V tistem času. In v tem času.

Fašizem dviga glavo

Prvi predsednik svobodne, samostojne, demokratične Slovenije je spregovoril tudi o dediščini fašizma, ki je slovenskemu narodu prinesel toliko trpljenja. Opozoril je, da za povzročeno gorje še vedno nismo prejeli pravega opravičila.

To je pomembno. Ne samo zaradi preteklosti, ampak tudi zaradi sedanjosti, v kateri fašizem — v različnih oblikah in na različnih koncih — spet dviga glavo. Od tega, kako se bomo odzvali na ponovno rast takšnih idej in ideologij, kjerkoli že se pojavljajo, je življenjsko odvisna naša prihodnost. Kdor je danes v srcu, besedah in dejanjih resnično antifašist in demokrat, si gotovo ne more zatiskati oči pred dejstvom, da je agresija na Ukrajino predvsem posledica avtoritarne politike, ki že dvajset let navznoter vedno bolj očitno gradi svojo oblast na zatiranju družbenih manjšin in likvidaciji političnih nasprotnikov in kritikov, navzven pa z nacionalistično in imperialistično agresijo do drugih držav. Če to ni fašizem, mu je prekleto blizu.

Enačaj med žrtvijo in agresorjem

To seveda ne pomeni, da je svet črno-bel in da nihče drug nima masla na glavi. O tem, koliko je tega masla na kateri glavi, se krešejo mnenja in razplamtevajo strasti, kar je tudi normalno in pričakovano.

Nekdanji predsednik je poudaril, da glede vzrokov, ki so pripeljali do vojne, obstajajo različni pogledi. In tudi to je normalno in tudi o tem se lahko pogovarjamo, tudi prerekamo. Dokler ne postavljamo enačajev med žrtvijo in agresorjem. Ker v tistem trenutku nismo več na pravi strani zgodovine, ampak na strani agresorja.

Da so bili mednarodni red, stabilnost in mir že pred rusko agresijo v precej klavrnem stanju, sem že omenil. Da za to ni bila odgovorna zgolj Rusija, tudi ni nobenega dvoma. Dolga leta smo živeli v unipolarnem svetu, v katerem je edina globalna sila redko zamudila priložnost, da v svoji dominaciji zamoči in dela škodo. Da tako ne gre več naprej, je jasno. A ni vseeno, kako se bomo lotili nujno potrebnega remonta globalne stabilnosti in miru. Putin v tej zadregi ni in ne more biti del rešitve. Putin in njegova politika sta velik del problema.

Konflikt interesov

Nekdanji predsednik je v govoru opozoril, da gre pri ruski agresiji na Ukrajino za spopad geopolitičnih interesov velikih držav. Tudi s tem se strinjam. Rusija je Ukrajino napadla, ker je to del Putinovega načrta za vzpostavitev ruske teritorialne ekspanzije do meja nekdanjega ruskega imperija in onstran. ZDA in Evropska unija pa Ukrajini pomagajo tudi zato, ker uspeh Putinovih lebensraum ambicij ni v njihovem interesu.

Toda dejstvo, da gre pri ruski agresiji na Ukrajino tudi za konflikt interesov velikih držav, še ne pomeni, da lahko med temi interesi potegnemo vsegliharsko vzporednico oz. enačaj. Ena od teh velikih držav navsezadnje uresničuje svoje geopolitične interese z agresijo, druge pa s pomočjo žrtvi agresije.

Še bolj problematično je, kadar iz te ohlapne floskule o geopolitičnem spopadu velesil izvajajo zaključke glede soodgovornosti za konec vojne. Res je, tako ena kot druga stran v tem geopolitičnem konfliktu velikih držav lahko pripomoreta h koncu vojne — vendar ne na enak način in ne z enakimi posledicami. Predvsem za Ukrajino. Rusija lahko vojno v trenutku konča tako, da umakne okupatorsko vojsko. Podporniki Ukrajine pa lahko vojno končajo samo tako, da tej državi nehajo pomagati in jo prepustijo na milost in nemilost agresorju.

Zavračanje imperializma

Prepričan sem, da ljudje, ki iskreno zavračajo imperializem — kateregakoli in vse skupaj —, ne morejo sprejeti teze, da je vojno v Ukrajini možno in potrebno končati z mešetarjenjem velesil za tuj teritorij, svobodo in preživetje. Pol Ukrajine, pa roka?

Da takšne “mirovne načrte” zagovarjajo Trumpi in podobni, ni nobeno presenečenje, saj gre na roke njihovim ideološkim somišljenikom in pajdašem. Po drugi strani pa verjamem, da ljudje, ki se niso pripravljeni odreči viziji sveta, utemeljeni na mednarodnem pravu, pravičnosti, svobodi in enakopravnosti vseh, neglede na njihovo moč in velikost, Ukrajincem ne bodo odrekali pravice do narodnoosvobodilnega boja proti imperialističnemu okupatorju, ki nikoli ni skrival ambicij, da jih kot državo in kot narod izbriše z zemljevida.

Na pravi strani preživetja

Prvega predsednika svobodne, samostojne, demokratične Slovenije zelo spoštujem. Nobenega dvoma nimam glede njegove privrženosti antifašističnim in demokratičnim vrednotam. Zato me ne moti, če imava glede nekaterih vprašanj različne poglede. Ker ne dvomim, da si iskreno želi miru. In ker verjamem, da lahko sprejme, da si miru v Ukrajini iskreno želimo tudi tisti, ki imamo na nekatera vprašanja drugačne poglede. Ker verjamem, da razume in spoštuje, da si Ukrajina in Ukrajinci — tako kot Primorci in vsi Slovenci v času narodnoosvobodilnega boja proti tujemu okupatorju — ne želijo ostati samo na pravi strani zgodovine, ampak tudi na pravi strani preživetja. In da pri tem potrebujejo in si zaslužijo našo podporo in pomoč.