Bojim se, da nam ob analizi nedeljskih evropskih volitev in izidov posvetovalnih referendumov — in ob vsesplošnem navdušenju vseh — izginja izpred oči celotna slika. Slika, ki je pomembnejša od tega, koliko glasov, procentov, mandatov in ostalega je dobila ali izgubila ta in ta stranka v Sloveniji. In kolikor je dobila ali izgubila ta in ta stranka v Evropi.

Take analize so silno popularne zato, ker so podobne navijaškim analizam ob pomembni nogometni tekmi ali po njej. Toda pri tem se izgublja slika, ki je za razumevanje sedanjih in prihodnjih družb in družbenih procesov bistvena. Ta slika se praviloma razlikuje od mikronavijaških analiz zagovornikov ene ali druge ekipe. Ene ali druge stranke. Ene ali druge politične opcije. Bistveno razlikuje.

Vsi so zmagali

Na ravni teh mikroanaliz pravzaprav že od nedelje zvečer poslušamo, da so vse politične opcije in politične stranke zmagovalke. Med rezultati, ki se nanašajo na število osvojenih poslanskih sedežev, število prejetih glasov, število preferenčnih glasov ali število volivcev, ki so podprli (ali nepodprli) prvi, drugi, tretji in/ali četrti posvetovalni referendum, vsaka stranka izbere tisti rezultat, ki ga v javnosti lahko predstavi kot uspeh.

SDS je zmagala zato, ker je dobila največ evropskih poslancev. Ne samo na teh volitvah. Ampak v svoji zgodovini. Gibanje Svoboda je na volitvah zmagalo zato, ker jim je uspelo zagotoviti najvišjo volilno udeležbo na evropskih volitvah doslej in ker so volivci na vseh štirih posvetovalnih referendumih podprli ponujene možnosti. Domnevno zato, ker jih je k temu nagovorilo Gibanje Svoboda. Levica je uspela na volitvah zato, ker je njihov rezultat na teh volitvah boljši kot na prejšnjih. Socialni demokrati so zadovoljni, ker rezultat ni tako slab, kot bi lahko bil. In tako naprej. Od stranke do stranke. Vsi so zadovoljni. Vsi so vsaj uspeli. Če ne že zmagali.

Razočarani

Seveda pa je jasno, da so v resnici vsi — razen morda Vesne in Prebiliča in SDS — nad rezultati razočarani. Toda ker je v današnji politiki vse, kar kdo izusti, material za politično propagando, tega ne sme nihče priznati. To je zapoved vsakega javnega nastopanja. Kateregakoli člana katerekoli politične stranke.

Povedano drugače to pomeni, da politikom in strankam pri komuniciranju z javnostjo v resnici sploh ne gre več za analizo tega, kar se dejansko dogaja. Gre samo še za socialni aplavz. In za moč, ki jo socialni aplavz generira. Strankam gre za to moč. In za nič drugega. Za to so pripravljene narediti vse. Lagati. Izpasti bedaki (če že dejansko niso). Delati se norca iz državljanov in državljank. Pa tudi iz samih sebe. In svojih kolegov. Brez problema.

To je prvo, kar ostaja nevidno, ko se z rezultati volitev ukvarjamo v nogometnem vzdušju.

Prognoza in posledice

Drugo, kar pri tem ostane nevidno, pa je to, da volitve dejansko puščajo za sabo dolgotrajne posledice. Posledice volitev namreč ne minejo takrat, ko njihovi rezultati postanejo nezanimivi za medije in analize. Posledice so bolj trajne in dolgotrajne.

To postane jasno, če si pred oči prikličemo politično sliko Slovenije po nedeljskih volitvah. Tako rekoč vsa Slovenija je SDS-ovska. Z izjemo nekaj volilnih okrajev v Sloveniji. Eden od teh je Kočevje, kjer je zmagal Prebilič. Ter nekaj malega tistih, ki so pripadli Gibanju Svoboda.

Kar je porazen volilni rezultat za vse. Razen za SDS. Pa ne samo zato, ker je ob tem jasno, da je skoraj cela Slovenija SDS-ovska. Oziroma Janševa. Ampak predvsem zato, ker to dokazuje kompaktnost desnega ideološkega diskurza. To je v Sloveniji očitno dominantni diskurz. In to neglede na to, da je večina volilcev na referendumih podprla opcije, ki so veljale za nedesne. Ali celo za leve.

Kompaktni ideološki diskurzi pa imajo dolgotrajne in dolgoročne politične posledice. Slovenija se je na nedeljskih volitvah dokazano obrnila v desno. K desni politiki. In k desnim politikom. Kar je za slovensko družbo ne samo slaba novica. Ampak tudi slaba prognoza.

Slovenija je ujela Evropo

Res je, da je v tem smislu Slovenija ujela Evropo. Ki se je na teh istih volitvah tudi obrnila v desno. Vse jedrne države Evrope imajo zdaj desno politično večino. Romana Tomc je to nedeljo ta premik pokomentirala s stavkom, da se je Evropa obrnila v “pravo smer”. V desno.

Da je Romana Tomc desno smer javno označila kot “pravo smer”, si je treba zapomniti. In to najmanj iz dveh razlogov. Najprej zato, da bomo vedeli, koga bo treba klicati na zagovor, ko bo ta “prava smer” rodila družbene rezultate. Za katere že vnaprej vemo, kakšni in kateri bodo. Namreč fašizacija Evrope in Slovenije.

To pa si moramo zapomniti tudi zato, da bomo razumeli, po kaj in kam gredo v Evropo slovenski poslanci SDS. Poleg Tomčeve je namreč tudi Tonin nekaj brbral o tem, da zmaga desnice ni nič slabega. Ampak v resnici nekaj dobrega.

Seveda, kakor za koga. Za tiste desne politike, ki bodo v evropskem parlamentu dobivali plače evropskih poslancev in si s tem izboljšali tako sedanji kot prihodnji standard (tudi upokojenskega), to zagotovo drži.

Za družbo pa to ne velja. Zgodovina nas uči, kaj se zgodi v družbah, ki se obrnejo v desno. Zgodijo se ne samo težave z demokracijo. To bi še šlo. Težave s parlamentarno demokracijo so stalnice parlamentarnega sistema. Zgodijo se zdrsi v totalitarizem. Zgodijo se vojne. Vojaške in nevojaške. Pokoli. Zgodi se omejevanje pravic državljanov in državljank. In še bi lahko naštevala, a se zdi nepotrebno. Ni treba drugega, kot da človek nekoliko polista po učbenikih novejše evropske in širše zahodne zgodovine. Stvar postane jasna tudi tistim slabo pismenim. Ali nepismenim.

Navdušenje

Zato bi nas moralo navdušenje desnice nad obratom tako Evrope kot Slovenije v desno skrbeti. Navdušenje Ursule von der Leyen je na osebni ravni navsezadnje razumljivo. Ko je prijateljem naznanila, da so na volitvah zmagali, ga ni mogla skriti. Tudi njeni podporniki ga niso mogli skriti.

Navdušenja njenih nevidnih podpornikov pa seveda nismo videli. Čeprav je bilo gotovo vsaj tolikšno kot Ursulino. Zmaga tako imenovane desne sredine, ki jo zastopa Ursula von der Leyen, je v resnici zmaga desnice. Bolj skrajne desnice, kot se zdi na prvi pogled. To je zmaga tiste sile, ki jo desnica politično zastopa. In ta sila je kapital. V Ursulinem primeru vojaški kapital. Ki služi z vojno v Ukrajini. Z vojno v Gazi. In s številnimi drugimi vojnami, na katere smo prikladno že pozabili.

Obrat Evrope v desno torej pomeni, da se bodo vojne pač nadaljevale. V okviru EU bo za to poskrbela Ursula von der Leyen. Pri nas pa tisti, ki politično sodijo v njen tabor. Kdo so ti, vemo. In to si je treba zapomniti.