Zimske mesece sem vajena preživljati za delovno mizo in popravljati pisne izpite. Napisani so na roko. S pisalom, na papir. Izpiti so rezultat tega, kar je študentom ostalo v glavi s predavanj in iz študijske literature. Vsaj upam, da nimajo kakih načinov goljufanja. Izpit morajo narediti brez pomoči umetne inteligence, ki jim sicer kroji dejavnosti na vsakem koraku. Od njih zahtevam znanje, teoretično znanje in podatke iz glave. Ko bodo to potrebovali, pa bodo do tega lahko vsaj deloma prišli s pomočjo umetne inteligence. Svet pač temelji tudi na tem, kar daje umetna inteligenca.
Načini preverjanja znanja in razumevanja, ki ga umetna inteligenca ne daje, torej še vedno obstajajo. Toda ko pregledujem množico na roko napisanih izpitov, se mi vendarle zdi, da se ta doba končuje. Pisava je vedno manj berljiva, ker je vedno manj grafomotorike. Stavki in jezik so vedno bolj okorni. Jasno je, da študentje pisanja ne prakticirajo. Pisanje na roko, učenje na pamet, razumevanje teoretskih konceptov, branje fizičnih izvodov knjig … — to so fenomeni časov, ki se jih bomo kmalu spominjali z nostalgijo.
Kritično razumevanje
Pisni izdelki, ki jih študenti oddajajo — seminarji, diplomske naloge in kakšni projekti —, pa so napisani tudi s pomočjo umetne inteligence. To je del normalnega razvoja. Ključno je, da se naučijo uporabljati umetno inteligenco kot orodje. Do nas prihaja zavest, da ni toliko pomembno, da zadeve poznajo in razumejo, ampak da jih znajo poiskati. Umetna inteligenca jim bo krojila življenje. Tudi ocenjevanje znanja bo drugačno. Profesorji verjetno ne bomo preverjali, kako dobro poznajo določeno snov, ampak to, ali lahko nadejo ustrezne odgovore. Predvsem pa, ali študentje premorejo kritično razumevanje. Pri preverjanju znanja lahko že zdaj hitro ugotovimo, ali se je kdo naučil samo na pamet ali pa snov tudi dejansko razume. V izobraževalnem procesu je to naša naloga.
Hočemo verjeti
Kako pa se običajni uporabnik sooča z vsebinami, ki mu jih ponuja umetna inteligenca?
Ko vstopaš v svet UI, mu hočeš verjeti. Če mu ne verjameš, je paranoja uničujoča. Želiš si verjeti, da so podatki točni. Zavedaš se, da marsičesa ni mogoče preveriti. Zaenkrat smo še previdni in si s pomočjo kritičnega mišljenja poskušamo ustvariti sliko in priti do odgovorov.
Umetna inteligenca je povsod. Tudi tam, kjer ne moremo sami preveriti, ali podatki držijo. Tudi v medijih je je veliko. Apple ponuja — no, je ponujal — storite posredovanja novic medijskih hiš. Storitev je začasno ukinjena, saj se je BBC pritožil, ko je Apple s pomočjo umetne inteligence posredoval njihove novice. Natančneje, ponujal povzetke. Toda nekatere novice (tudi New York Timesa) so bile napačne. Za še živo osebo je Apple posredoval objavo, da se je ustrelila. Objavil je, da je nek športnik zmagal, še preden je sploh tekmoval. Zapisal je, da je bil Netanjahu aretiran. Objavil je, da je obrambni minister ZDA odstopil, v resnici pa še sploh ni bil imenovan. To so bili z umetno inteligenco generirani povzetki BBC-jevih novic, ki jih je Apple pošiljal uporabnikom iPhonov.
In uporabniki so seveda verjeli. Pravzaprav so samo hoteli dobiti bistveno sporočilo medijskih objav. Ker nimajo ne časa ne potrpljenja, da bi novice sami prebrali v originalnih medijih.
Priložnosti in negotovosti
In tudi če bi vedeli, da so novice napačne, običajni uporabnik ne ve, kaj se je res zgodilo v Beli hiši, kaj se je zgodilo na tekmi, kaj v sodni dvorani. Napake ne bi prišle na dan, če na storitev povzemanja novic ne bi bil naročen tudi novinar BBC, ki je slučajno vedel za originalne medijske objave.
Umetna inteligenca prinaša številne priložnosti. Kljub temu pa ne moremo mimo negotovosti. Ne preostaja nam drugega, kot da se sprašujemo, ali je vse to res. Verjetno se bomo vedno to spraševali. Zagotovila, da je nekaj res, pač ni.
Zato pa upam, da se bom še nekaj časa prebijala skozi na roko napisane izpite, ki so rezultat človeške inteligence.