Zadnjič mi je en pisal pismo, da tok razvajene ženske k sem jaz, še ni srečal. Možno. Možno pa tud da ne. Ker poznam tud cesto. Tud spala sem že sred zime v kontejnerjih za brezdomce na Poljanski sred zime. Jaz pa sami tipi. To bla je veselica, ko so vsi fuknili umazane, premražene štumfe dol. Tko da bi se dalo diskutirat o moji razvajenosti.

Ampak ja, kontejneri z brezdomci so že leta nazaj pozabljeni. Pol sem bla po najemih pa svašta. In ja, zdej živim v našem fletu. Bratovem. Sicer je mejhna lukna, ampak je moja. Okej, moja v narekovajih. Letos poleti prenovljena od A do Ž. Seveda nisem jaz plačala, men kle ni treba dat centa. Doma štekajo, da če si pisatelj, si pač en jadnik. Sam vseen. Glih nazaj med brezdomce ni treba, naša draga hči. Oziroma sestra. In sam nej tko ostane.

Resen glavobol

Ko sem se šla pa najemnine, tist je pa resen glavobol. Pa to majo vsi tok cene navite, ko da smo vsi eni tajkuni. “Gospa, glejte. Vaš brat vas je fuknil ven, Za majhen denarček dobite isto luknjo. Sam men zaupajte.” In pol ti prijavi 500 evrov plus stroške. Pa iz kere riti nej tok potegnem? Sam zato, da bom na toplem? Pa še na toplem ne bom, če ne bom mela za stroške.

Dobr jim je kle v Ljubljani. Stanovanja k v Dubaju. No, sej mogoče pa je Ljubljana res en tak prikrit Dubaj. Baje je večina plačvala te ta nove flete z gotovino kar z gotovino. Prov filmske scene. Ampak lej: ima se, može se. 

1000 evrov

Ampak tega moji frendi ne poznajo. Ko pogledam prijatle  z mejhnimi otročki, pridne familije, oba zaposlena — najemnina pa 1000 evrov. Se čudim, kako sploh preživijo čez mesec. Avto, vrtci, cunje, hrana, vse. Kako nej ljudje, k nimajo glih 5 čukov plače na mesec to sploh shendlajo?

Ena moja frendica pa flet oddaja. In ko je vidla, kok se šle najemnine gor, je hotla svoji dolgoletni podnajemnici zvišat najemnino, pa se je una zbunila. Da ne. frendica je neki časa tuhtala in se pol odločila, da jo rajš obdrži, tud če ne za več keša. Ker v vseh teh letih ji vsaj ni zjebala stanovanja.

Drugač pa frendica pravi: “Sam ne koga z otroki. Al pa še kak pes zraven. Takih še ven fuknit ne morš. Zaskvotajo vse pa čao. Da bom pol še za sodišča dajala.”

Okoliški frendi

Pol mam pa še kle okoliške frende. And guess what? Vsi živijo pri skor 50 letih pr starših. Tam se stiskajo po blokovskih stanovanjih. Ker taki liki pa res nimajo za najemnino. Zakaj ne, je druga pesem, sam sej skor noben nima. Če ni kej družinskega, pa da te pustijo bit tam, sam da te ne vidjo več, je težka.

In tud moja mati zdej oddaja flet v centru, odkar je dva stopnišča najprej od mene v atrijih. Sam ma nekje gor nad sabo eno čudno sosedo. Že dvakrat je klicala na vse živo in nardila halo, da se trava voha iz atrijev. Alo, a lahk pridem do mame enga skadit? Mati se je hotla it kregat, da kdo bo njeni hčeri prepovedoval kadit gandžo, sam sem ji rekla, da nej si da mir, da ko jih jebe, če so nazadnjaki.

In zdej hodim na jointe pred njeno stopnišče, če pridem do nje. In zdej cel blok voha, ne sam una kokoš gor. Če pride kdo v blok, me čudno gleda tam. Mene pa mika, da bi se zadrla: “Kaj je? Da si ne bom kle najela fleta! Najemnine so ja pičkin dim!”

Ker sem seveda v tem življenju tok dala za najemnine. En nč. Nada, nula, zero. Logično, da so mi vse drugi keširali. Da ja ne bom slučajno spet en samcat dan tam v kontejnerjih. Hja, ima se, može se. Jaz razvajena? Nah.