Kot bi sédel v čudaški časovni stroj in pristal nekje sredi osemdesetih, se mi je zadnjič zdelo, ko sem melanholično ležal in sanjaril, da bo prej ali slej prišel dan, ko bom spet smel v Avstrijo. Vsi Azerbajdžani tega sveta se mi trenutno zdijo povsem nepomembni. Želim si samo še enkrat vstopiti v graško Ikeo in jo zapustiti s kupom stvari, ki jih ne potrebujem. V domačih prodajalnah namreč nimajo dovolj krame zame.
Sanjarjenje o Indiji Koromandiji na drugi strani šentiljskega mejnega prehoda me je nepričakovano ovilo v mehko odejo jugonostalgije — do katere se sicer ne čutim upravičenega, saj sem zadnja leta Jugoslavije preživel v plenicah in otroškem vrtcu —, a malce šarma tistih manj zahtevnih časov sem vendarle shranil nekje v sebi.

Nočem Kranjske Gore in Bohinja

​Novodobni Monopoly nima istega rajca kot različica iz mojega otroštva. Jaz nočem kupiti Kranjske Gore in Bohinja. Jaz hočem kupiti Terazije, Plitvice in Knez Mihailovo. Tako kot konec osemdesetih, ko je bila škatla Monopolyja še modre barve. In ko je bilo treba plačati s papirjem. Z milijoni.
Novodobni slovenski monopoli je drek. Ob njem ne morem znebiti občutka, da je v ozadju cel kup prirejenih javnih razpisov, podkupnin v kuvertah, obljubljenih visokih pozicij v zameno za politično lojalnost, netransparentnih poslov s sumljivimi partnerji iz tujine, nepotizma in sprememb namembnosti zemljišč z zasebnimi interesi — in to brez občutka dolžnosti, da bi moral kdorkoli za karkoli javno odgovarjati, saj je že kar preveč preprosto vse skupaj pripisati politično motivirani gonji.
V slovenski različici Monopolyja večina vedno izgubi, zato me igra dela depresivnega. Tudi če lahko kupujem brezstično in z masko na obrazu. In prej ali slej se vse skupaj sprevrže v lov na tvojo glavo, bi pripomnili nekateri.
K sreči je to samo igra. Nič resnega.

Zmagovalna mentaliteta

Kot otrok sem poskušal igrati šah, vendar nikoli nisem dobro vedel, kaj naj počnem s kraljico. Ne maram iger, pri katerih se moram pri uresničevanju svojih ciljev najprej prebiti skozi vrsto kmetov. Jezen sem, ker niti v karanteni nisem našel časa za dobro partijo šnopsa, remija ali črnega Petra. Samoizolacija je sicer bolj čas za pasjanso.
Če prav pomislim, je moja najljubša igra vedno bila človek, ne jezi se. V kateri še v življenju nisem zmagal. Kar me zelo jezi. Ne uspe mi in ne uspe, pa če še tako mečem figurice po sobi. Očitno nimam zmagovalne mentalitete — ali pa me poskuša kdo diskreditirati na ideološki osnovi.
Dokler je Kacin še na televiziji, bom še malo fural svojo nostalgijo. Potem pa naravnost v Avstrijo. Po vedra riža, milko, kavo, margarino in lego kocke. In se nato vrnil v domovino. Naravnost v leto 1991.