Srač je bil znan po svojih originalnih enovrstičnicah. Ni pripovedoval zlajnanih vicev o Muju in Hasu. Ne, Srač je imel dovolj svojih idej v rokavu in jih je ljudjem serviral vsak dan. Recimo tisto, ko je zjutraj prišel v bife — brez denarja, kakopak — in poiskal svojo žrtev: nekoga, ki je srebal kavo in si že po njegovih oblačilih lahko sklepal, da se mu mudi v službo in da ne bo pil alkohola tako zgodaj. "Ej, Jaro, a boš kaj spil?" Odgovor je seveda bil, da ne. "No, zdaj pa ti mene vprašaj."

Dober spomin

Srač je bil že dolga leta brez službe. Vsako je izgubil zaradi alkoholizma. Zadnja leta je samo še posedal pred vižmarskim Mercatorjem in mimoidoče prosil za drobiž. "Stari, a maš en evro? Ti bom jutri vrnil." Seveda ni nikoli vrnil. Pa saj tega ni nihče pričakoval.

Nekoč je v trgovini nekaj "kupil". Steklenico vina, britvice, pa kakšno malenkost tudi stlačil v žep. Britvice je pustil na blagajni. Nekoliko bolj kosmata prodajalka ga je opozorila, da jih je pozabil. "Ne, to je zate," je rekel. Zunaj je družbi razložil: "Ta je tako grda, da mi ga še Caterpillar ne bi dvignil."

Srač je bil zaradi svoje vedre narave in duhovitosti med domačini precej popularen. Nikogar ni motilo, da te je pred trgovino prosil za drobiž. Tudi zato ne, ker je imel zelo dober spomin. Če si mu dal kak evro, ti vsaj en teden zagotovo ni zatežil. Točno je vedel, kdaj in koliko mu je kdo dal. Kljub nenehni pijanosti.

Šparal ni nikogar. Neglede na to, v kako dobrih ali slabih odnosih si bil z njim. Nekoč mi je rekel: "Hudohmet, saj bi te vžgal, pa te je že narava dovolj." Ali pa: "V tebi vidim antično lepoto." Kako? "Glavo imaš kot trojanski konj." Nasmejal sem se, le kako bi mu zameril?

Nobene jeze

Mimoidočim, ki mu niso hoteli dati nekaj centov za flašo vina, je velikokrat rekel: "Sej vem, da je gospodarska kriza, ampak a moraš ravno na meni šparat?" Nekemu domačinu, ki je bil nižje rasti, je zabrusil: "Ti si tako majhen, da če bi žarnice sral, se nobena ne bi razbila."

V bifeju je večkrat prisedel h kakšnemu omizju. Čeprav je včasih zaudarjal po alkoholu in urinu, se ga načeloma nismo branili. Večino časa je samo molče poslušal moške pogovore o ljubezenskih podvigih, potem pa je poznavalsko pokomentiral: "Tisto kar si ti pofukal, jaz na solati pojém." O ženskah je znal povedat še veliko zanimivih. Recimo: "Nobena je nima postrani, obraza se pa navadiš."

Ko je še delal — ponavadi honorarno pri kakem od mizarjev, po katerih so Vižmarje znane —, je pri kakem od njih ukradel orodje in ga potem prodal drugemu. Čeprav je bil na orodju vgraviran priimek lastnika. Ta drugi mizar mu je potem dal 5 ali 10€ in poklical lastnika: "Lej, Srač ti je šraufštok ukradel, tu je pri meni. Pridi iskat." Skratka, nobene jeze in zamere. Saj smo vsi vedeli, kako in kaj.

Čudežni otrok

Gospod Srač je bil pred mnogimi leti poročen in je imel hčerko iz tega zakona. Glede na njegov način življenja smo bili presenečeni, da je njegova bivša soproga umrla pred njim. Če ga je kdo vprašal, kako pa kaj njegova bivša, je odgovarjal: "Ciprese voha pa regrat ji iz ust raste." Svoje mnenje je imel tudi o politiki in o zakonskem življenju. "Zakon je kot demokracija. Žena ima dva glasova, ti pa samo enega."

Nekoč je stavil: on da en mesec ne bo pil, ta drugi pa en mesec ne bo kadil. Potem se je izogibal našemu bifeju in se skrival po Šentvidu, da ga ne bi videli, da pije. Ampak hudobni kot smo bili, smo ga šli iskat. Našli smo ga v neki zanemarjeni prčvarnici. Na mizi je imel kakih pet, šest praznih kozarčkov travarice. "O, Srač, a takole ti ne piješ?" Malo je zardel, potem pa rekel: "Ja pa ne moreš ti griževega srat učit!"

Takšen je bil naš lokalni junak, naš vaški posebnež. Naš Srač. Zapustil nas je predlani pri 67 letih. Poln modrosti, ki se jih sam nikoli ni držal, je pa imel navado reči: "Ne glej me, kaj delam, ampak poslušaj, kaj govorim."

Ko sva zadnjič govorila, me je napol nesramno piknil, kot je znal samo on. Rekel je: "Jure, ti si bil čudežni otrok." Kako? "Ko si bil star tri leta, si bil ravno toliko pameten, kot si zdaj."

Hmm. Mogoče je imel prav.