Dosedanja vršilka dolžnosti — od odstopa Zvezdana Martiča konec maja — je bila med vsem tremi pretendenti favoritinja.

Še več! Njena zmaga je neke vrste zadoščenje za škodoželjne pesimiste — na vseh straneh kulturne, menedžerske in politične ločnice —, ki v tem vidijo dokaz, da je nacionalka res tako nepopravljiva, za kakršno jo sami imajo.

In res: od šestnajstih glasov jih je Gorščakova dobila enajst, direktor Radia Slovenija Mirko Štular štiri, provokatorski kandidat klovn Boris Tomašič, direktor Nove24TV, pa niti enega — torej manj, kot je bilo neveljavnih glasovnic.

Na lepe oči

Svetniki so se odločili za zgolj deklarativno disruptivni status quo. Za uvajanje sprememb, ki morda to sploh ne bodo. Vsaj ne za občinstvo. To bosta morda opazila — in znala ceniti — država kot ustanoviteljica oz. zakonodajalka in seveda Svet. Za njih pa vemo, da znajo biti že z malim zadovoljni in z malim nezadovoljni.

Gorščakovo so na lepe oči in ne zelo škripaje z zobmi vendarle požegnali kot verzirano insajderko. Podelili so ji mandat, od katerega si obetajo čim več sprememb za čim nižjo ceno.

In če govorimo o ceni, pri tem ne gre samo za stroške, ampak tudi za socialni mir med zaposlenimi — in za to, ali jih bo predsednica uprave znala potegniti za sabo.

Podpora zaposlenih?

Če Natalija Gorščak misli s spremembami resno — ali z drugimi besedami: če bo znala biti res zajebana —, potem se ji pri tem utegne zatakniti.

Tanja Starič je novo predsednico uprave v sinočnjih Odmevih sprovocirala z naslednjim vprašanjem:

“Pri glasovanju vas ni podprla večina zaposlenih [torej ne večina od šestih svetnikov, ki reprezentirajo zaposlene na RTV, op. MC]. Kako boste pridobili zaupanje zaposlenih? Ali lahko izpeljete spremembe, ne da imate [sic!] za seboj kolektiv?”

Predsednica pa je odgovorila:

“Če me niso podprli zaposleni, ki so v Svetu RTV Slovenija, to ne pomeni, da me zaposleni v hiši ne podpirajo. Rečem lahko, da toliko spodbudnih besed, stiskov rok, e-pošte in SMS-ov, kot sem jih prejela, še preden sem postala predsednica uprave, še nisem prejela.”

No, psihologinja očitno ni. Morda pa ima druge kvalitete.

Šlamparija

Pa še nekaj: po poslovniku je glasovanje članov Sveta “vedno javno”; “[p]odatki o tem, kako so posamezni člani glasovali, se vnesejo v zapisnik”.

Da Informativni program TVS še ni obelodanil, kako so poimensko glasovali svetniki — zlasti tisti iz hiše — je znamenje deprofesionalizacije ali po domače novinarske šlamparije. Lahko pa ima tudi interne zakulisne konotacije. Še tem bolj, ker je voditeljica Odmevov to očitno že vedela. Jaz sam tega podatka nisem mogel dobiti, ker pišem v sredo pozno zvečer. Bo pa zagotovo prišlo na dan.

Kraljica RTV Facebooka

Od nove metle lahko pričakujemo v glavnem kozmetične spremembe in še več kozmetičnih sprememb za prikrivanje dejanskega produkcijskega in vsebinskega siromašenja programa. Ali kot radi rečejo angleško govoreči razvijalci programske opreme, ko poskušajo narediti vtis z minornimi updati: to so “under-the-hood” spremembe. (Ki pa so vsaj na mesečni bazi.)

Gorščakova se svojim podložnikom ni prikupila z izjavo, da je “ta hiša […] obstala v prejšnjem stoletju”. Kar seveda ni neres. Ni pa pametno — še posebej ne v Sloveniji —, da nadrejeni govori podrejenim preveč po resnici. Kverulantna kraljica RTV Facebooka Eugenija Carl je z novo šefico že zapolemizirala. Takih se je treba bati.

Toliko o tem. Da ne boste potem mislili, da je bila za neuspešno realizacijo svojega poslanstva kriva samo Natalija Gorščak. Vsi bodo krivi, seveda.