Ko je bil moj dedek Franček star sto let, so v njegovo majhno hišo pod Pohorjem prišli župan, novinar in fotograf. Novica o še enem občanu Maribora, ki je dočakal tako častitljivo starost, je bila objavljena kje drugje kot v Večeru.

To je poslanstvo lokalnega časopisa. Takšnega, ki ima svoj objektiv in fokus na ljudi. Dedkova žena Darinka je vedno rekla, da ona pač rabi Večer, da ve, ali so ji prestavili postajališče mestnega avtobusa in kakšen je urnik dežurnih trgovin.

Res je, takšne informacije danes večina poišče na internetu. A to v ničemer ne zmanjšuje pomena lokalnih medijev. Ne gre samo za vsebino, ampak za bližino. Med medijem in ljudmi.

Z zelenimi očali?

Večer je mariborski lokalni časopis. Vendar Večer ni samo lokalen. Je pomemben del mozaika, ki iz Maribora dela mesto. Štajersko metropolo, ki ni samo regionalni ekonomski, administrativni, kulturni, športni, družbeni center, ampak tudi izjemno pomembna protiutež Ljubljani in njenemu strukturnemu centralizmu, ki izhaja iz pozicije glavnega mesta majhne države.

Medij, ki ne pokriva samo mesta in regije, ampak ga tudi ustvarjajo novinarji in drugi sodelavci, ki s tem mestom in s to regijo živijo, delajo in dihajo, je kisik, ki vzdržuje in podpira vse druge oblike družbenega delovanja in dogajanja. Si lahko predstavljate kulturno življenje v Mariboru, ki bi ga pokrivali novinarji in kritiki iz Ljubljane? Nogometni klub, ki živi z mestom in z mikrokozmosom svojih podpornikov in navijačev, a bi bil za svoje medijske ratinge odvisen od pozornosti tistih, ki že od rojstva gledajo na svet zeleno?

Žabja perspektiva

Si lahko predstavljate reševanje perečih družbenih, gospodarskih, političnih, prometnih, okoljskih in drugih izzivov in težav — pa ne samo v Mariboru, ampak tudi na Koroškem, v Prekmurju in drugih delih vzhodne Slovenije —, o katerih bi Mariborčani, Štajerci, Korošci, Prekmurci informacije pridobivali iz ljubljanskih redakcij?

O suverenosti po pravilu govorimo v kontekstu držav (in nogometa), a ta obstaja tudi na drugih nivojih. Kaj Mariboru pomaga decentralizacija v obliki relociranja ene nacionalne agencije ali kakšnega obskurnega državnega urada — ali letališča, ki ni nikoli zaživelo —, če ob tem tvega, da izgubi pomemben vzvod svojega lastnega vpliva, samostojnosti, avtohtonosti in identitete?

Saj lahko pošljejo dopisnike, boste rekli. A tudi teh je vse manj in manj. Tisti redki, ki so še, pa ne morejo nadomestiti izgube lastnega in samostojnega vira informacij drugega največjega slovenskega mesta in celotnega vzhodnega dela države. Informacij sebi in o sebi. Pa če še tako odlično opravljajo svoje delo. Če njihovi uredniki sedijo v Ljubljani. Saj ne, da smo Ljubljančani po defaultu lokalšovinisti — okej, morda z izjemo nogometa —, ampak ne gre za slabe namene. Gre za (žabjo) perspektivo, iz katere opazujemo svet okoli nas.

Kdo še bere časopise?

Večer je časopis Maribora in Štajerske. A je tudi več kot to. Večer je nacionalni časopis. Je pomemben del slovenske medijske krajine. V državi, v kateri lahko prešteješ dnevne časopise na prste ene roke, pri tistih, ki ne izhajajo v Ljubljani, pa se boš ustavil že pri sredincu, bi izguba enega povzročila nepopravljivo škodo v dostopu do informacij njenih državljanov.

Že, že, boste rekli, ampak kdo pa še bere časopise?

To je res. Vse manj nas je. Tudi to je del problema. Ne samo Večera, ampak tudi drugih tiskanih medijev. In ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Mnenj si ne ustvarjamo več na podlagi informacij, ampak si informacije izbiramo glede na prepričanja. Pluralizem mnenj, ki je gonilna sila delujoče demokracije, počasi zamenjuje pluralizem dejstev, ki vsakomur omogoča iskanje tistih “resnic”, ki človeka utrjujejo v že zavzetih stališčih, strahovih in predsodkih. Tehnologija, umetna inteligenca in algoritmi so ta pojav še pospešili in ga naredili skoraj nevidnega.

A tehnologija vrvic ne vleče sama. Tudi pri algoritmih in umetni inteligenci gre na navsezadnje za interakcijo med ljudmi. Za interakcijo med tistimi, ki upravljajo, in tistimi, ki so upravljani. Da v takšni situaciji nevarnost manipulacije ni samo teoretična grožnja, je precej očitno.

Steber obrambe

Mnogi so do medijev kritični. Pogosto upravičeno. Mnogi jim ne zaupajo. A to nezaupanje je pogosto odraz širšega revolta proti vsemu, kar v njihovih očeh predstavlja institucijo sistema, ki jih je pustil na cedilu.

Tudi vzroki za nezadovoljstvo, ki je pripeljalo do takšne reakcije, so pogosto legitimni in upravičeni. Živimo v svetu, v katerem so mnogi ekonomsko in politično dejansko odrinjeni na rob. Toda po drugi strani je takšna nekritična kritičnost in takšno pavšalno zavračanje vsega in vsakogar — vključno z mediji in z novinarskim poklicem — lahko nevarno. Ustvarja idealne pogoje za demagoško manipulacijo s strani tistih, ki izkoriščajo stiske ljudi zato, da bi razsuli demokratične institucije in zavzeli oblast. Neodvisni in profesionalni mediji so — skupaj z neodvisnimi sodišči in aktivno civilno družbo — steber obrambe proti avtoritarnemu populizmu. Zato so tudi prva tarča iliberalne politike v podrejanju in rušenju demokratičnih institucij.

Česa vsega ni brez medijev?

Brez novinarjev in medijev, ki delujejo po profesionalnih načelih novinarskega poklica, ni dostopa do zanesljivih virov informacij. Brez tega pa tudi ni demokracije. In kot vse pomembne stvari v življenju je tudi za profesionalno novinarstvo potrebno nekaj plačati in vanj investirati. S strani družbe poskrbeti za materialne in druge pogoje, potrebne za njihovo delovanje.

To ne velja samo za javne medije. Ne gre za to, da bi davkoplačevalci pokrivali izgube lastnikov zasebnih medijev. Gre za ustvarjanje ustreznih pogojev za njihovo normalno delovanje. Treba je ustrezno urediti vprašanje lastništva medijev, preprečiti monopole in zlorabe, predvsem nedovoljene posege v avtonomijo uredništva. Če je oglaševanje s strani javnih ustanov in podjetij netransparentno, neregulirano in nenadzorovano, ima politika priročen vzvod za pritiske na medije.

Prekarnost poklica

Podobno je tudi s prekarnostjo novinarskega poklica. Zato je treba nujno vzpostaviti varovalke in materialne pogoje za njihovo normalno delo. Deseti člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ne ščiti samo svobode izražanja, ampak tudi svobodo dostopa do informacij. Vsaka redukcija, vsako krčenje, vsaka zloraba medijskega prostora, do katerega pride zaradi našega pišmevuharskega odnosa do tako strateške dobrine, kot so informacije, prinaša tveganje za naše temeljne človekove pravice in politične svoboščine. Predstavlja tveganje za demokracijo in svobodo.

Ne delajmo si utvar, da bomo zaton profesionalnega novinarstva lahko zapolnili z “viri informacij”, ki nam jih ponujata trg in splet, s klikfehtarskimi tabloidnimi platformami in politično kontroliranimi trobili, ki v najboljšem primeru služijo denar na račun naše naivnosti, v najslabšem pa z nami manipulirajo zato, da nam omejijo svobodo odločanja o svoji usodi.

Sistemske težave, sistemske rešitve

K pisanju so me spodbudile novice o trenutnih težavah, s katerimi se sooča Večer, ki je tudi moj časopis. Odkar me je pred skoraj petimi leti odgovorni urednik Matija Stepišnik povabil k sodelovanju, sem se na njegovo zaupanje odzval vsaj z rednostjo pisanja, če že ne s konstantno kvaliteto prispevkov. V teh petih letih nisem niti enkrat zamudil roka ali izpustil termina. Če se me v Večeru ne bodo naveličali — do česar imajo seveda vso pravico —, bi s tem rad tudi nadaljeval.

Težave, s katerimi se sooča Večer in ki lahko privedejo do grobega krčenja redakcije, s tem pa tudi možnosti, da časopis vzdržuje potreben nivo kvalitete in profesionalnosti, so do neke mere specifične in — upam vsaj — prehodnega značaja.

Po drugi strani pa gre za strukturne grožnje, s katerimi se soočajo vsi profesionalni novinarski mediji, pri nas in po svetu. In ker gre za sistemske težave, jih je potrebno tudi sistemsko reševati. Začeli bi lahko s tem, da se zavemo, kako zelo odvisna je naša svoboda od obstoja medijev, ki delujejo po načelih medijskega poklica in novinarske deontologije. In da bi potem od politike, kot državljani, zahtevali, da ustrezno ukrepajo. Da nehajo s poskusi politične podreditve in nadzora nad mediji in namesto tega ustvarjajo pogoje za njihovo normalno delovanje.

Vsak drugi torek

Del odgovornosti je tudi na novinarjih in njihovih stanovskih organizacijah. Od njih moramo zahtevati predvsem to, da ostanejo zvesti načelom poklica in v stiski ne iščejo bližnjic in rešitev, ki bi še pospešile degradacijo položaja, v katerem so se znašli novinarji in mediji in z njimi vred tudi mi.

Ampak v čakanju na večjo odzivnost in odgovornost politike lahko nekaj naredimo tudi bralci. Težki časi so, treba je paziti na vsak evro. A tistih nekaj, ki jih porabimo za nakup časopisa ali naročilo na ta ali oni medij, so pametna investicija v obrambo lastne svobode informiranja in odločanja o svoji usodi.

Za konec naj pristavim še svoj lonček in vas nekaj prosim. Če me radi berete, se naročite na Večer in me berite vsak drugi torek. Če vam grem na jetra, pa se tudi naročite na Večer in ga berite vsak dan razen vsak drugi torek.

Pa srečno novo leto. Večerovcem in vsem vam.

Opomba: ​Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera v torek, 3. januarja 2023, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.​ Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.