Tokrat bom naredil izjemo. Moj oče je bil izumitelj enega od najbolje prodajanih artiklov v Jugoslaviji: znamenite »krokodilke« — ščipalke za perilo. Prodalo so jih okrog 75 milijonov. Bil pa je še veliko več kot to. Tako kot mnogi Štajerci je bil v 2. svetovni vojni tudi on prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Tam se je več kot izkazal. Ob napadu zavezniških sil na vojašnico, kjer je stacioniran, se je zagorelo skladišče municije in eksplozivov. Večina vojakov je pobegnila v zaklonišče. Moj oče pa ne. Hitel je gasiti omenjeno skladišče in ga tudi pogasil. S tem je preprečil eksplozijo, ki bi vojašnico zravnala z zemljo. Za svoj podvig je od nemških oblasti prejel visoko vojaško odlikovanje. Ne sprašujte me, katero točno. Vem samo, da je dobil najvišje odlikovanje, ki so ga lahko podelili navadnemu vojaku.
Od štange do kokošnjaka
Čez nekaj mesecev so mu odobrili dopust. Oče je izvedel, da je možno pobegniti v partizane preko neke bolnišnice. Potreboval je samo še razlog, da pride v bolnišnico. Ampak kaj, ko je bil pa zdrav?
Ampak če se vrnem na začetek: takšen je bil moj oče — jaz pa sem povsem drugačen. Sicer sem ponosen, da je bil domoljub in da je dejansko imel jajca. Jaz pa jih nimam. Če bo še kdaj kaka vojna, bom spizdil v prvo luknjo. Resno. Name ne računajte.
Poslušajte zdaj to: na biciklu si je namerno zlomil roko. S podlahtnico je z vso močjo udaril po štangi in tako je dobil razlog, da je prišel v to bolnišnico. Kako ga je to moralo boleti! Ampak kaj hočem povedati? Čeprav mu pri Nemcih ni nič falilo, celo čislali so ga, znal je dobro nemško, dobil odlikovanje, niti ga niso silili, da bi šel na fronto, je bil toliko domoljuba, da z okupatorjem ne bo sodeloval — in se namerno poškodoval, da bi prišel v partizane, kjer so bile življenjske razmere bistveno slabše. Kot partizan se ni mogel »skrivati« po skladiščih, tam si bil vedno na fronti.
Četa, v kateri je bil oče pri partizanih, je nekoč poskušala napasti cerkveni zvonik, kjer so imeli Nemci mitralješko gnezdo. S še enim tovarišem se je plazil proti boljšemu položaju mimo nekega kokošnjaka. Kokoši pa so začele kokodakati — bila je noč — in vzbudile pozornost Nemcev, ki so užgali rafal. Očeta je zadelo je v nogo. Soborci so ga rešili in še isti dan z vozom prepeljali v partizansko bolnišnico, od tam pa poslali domov. Kmalu po tistem je bilo vojne konec.
Čez nekaj mesecev so mu Nemci dali dopust. Oče je izvedel, da je možno pobegniti v partizane iz neke bolnišnice. Potreboval je samo še razlog, da pride tja. Ampak kako, ko je bil pa zdrav? Zato si je na biciklu namerno zlomil roko. S podlahtnico je z vso močjo udaril po štangi.
Ziher je ziher
Bolj žalostno pa je to, da se je oče potem celo življenje bal, da mu bo tisto udejstvovanje v nemški vojski škodilo, čeprav je bil prisilno rekrutiran. Pri takratni oblasti pač nikoli nisi mogel vedeti, ali ti bojo kaj očitali ali ne. Nemško odlikovanje je za vsak slučaj odvrgel v nek potok. Ziher je ziher. Danes mi je žal, da nimam tega zgodovinskega suvenirja. No, očeta so pustili pri miru, čeprav se ni nikoli včlanil v Partijo (pa so ga vabili).
Tak je bil moj oče.
Ampak če se vrnem na začetek: to je bil on — jaz pa sem povsem drugačen. Sicer sem ponosen, da je bil oče domoljub in da je dejansko imel jajca. Jaz pa jih nimam. Če bo še kdaj kaka vojna, bom spizdil v prvo luknjo. Resno. Name ne računajte. Jaz ne bi dal življenja za nikogar. Bolj verjetno je, da bi komu vzel življenje, da bi rešil svojega. Jebiga, nismo vsi heroji.