Demokracija je krhka in občutljiva. Tista prva, atenska, je bila še najbolj trdoživa: trajala je dobrih dvesto let, dokler je niso od znotraj sesuli oligarhi — s pomočjo hudobnih Špartancev od zunaj. Zgodba, ki ni brez poučnosti za današnji čas.

Potem je bilo zelo dolgo temno. Do razsvetljenstva, ki sicer ni prineslo demokracije, a je tlakovalo pot do nje z začetki moderne ustavne ureditve v Angliji konec 17. stoletja — do ameriške revolucije, ki je prinesla prvo moderno republiko, in francoske, ki je nekaj let pozneje dodala še človekove pravice in svoboščine.

Osnutki in preboj

V drugi polovici 19. stoletja je imelo že kar nekaj držav vsaj osnutke nekaterih institucij moderne demokracije, vendar se je pravi preboj zgodil šele po koncu 1. svetovne vojne. Takrat so ustavne republike na ruševinah propadlih imperijev po Evropi rasle kot gobe po dežju. Od konca atenske demokracije jih je ločilo dobrih 2300 let. Dvajset let pozneje jih je večina odšla v maloro — vsaj kar zadeva ustavno republikanskost. Drugo svetovno vojno so razen redkih izjem vse dočakale v različnih oblikah eksperimentiranja z bolj avtoritarnimi modeli oblasti.

Konec 2. svetovne vojne je prinesel novo dobo moderne demokracije in evropski model, ki je temeljil na socialni varnosti, spoštovanju zveličavnosti človekovih pravic in političnih svoboščin, demokratični vladavini prava in na svobodnih in poštenih volitvah. Za nekatere se je razcvet demokracije začel že po koncu vroče vojne, drugi del Evrope pa je moral počakati, da se je končala še hladna, ki ji je sledila.

Niti sto let

Danes smo tam, kjer smo. Zato bi tiste, ki verjamejo, da demokracija predstavlja zgodovinsko logično, neizbežno, končno, ireverzibilno stopnjo v razvoju človeške družbe, opomnil, da demokracijam v moderni dobi ni uspelo zdržema preživeti niti sto let. Na Sejšelih boste našli želve, ki živijo bistveno dlje.

V tej zgodbi je eno najbolj fascinantnih poglavij usoda liberalne demokracije v Srednji in Vzhodni Evropi, torej v tistem delu, ki je nanjo moral čakati najdlje. Po dolgih desetletjih hrepenenja je navdušenje nad demokracijo hitro začelo pešati, dokler se v mnogih primerih — kot kaže tudi večina nedavnih volitev — ni skoraj povsem izpelo. Vedno več je ljudi si želi družbo, kjer človekove pravice in druge varovalke, ki posameznike in skupine ščitijo pred maltretiranjem in samovoljo oblasti, niso več zveličavne. To nas po kratkem izletu v družbo z več svobode lahko vrne v stanje, iz katerega smo si tako dolgo želeli pobegniti.

Zakaj je bilo navdušenje nad demokracijo v tem delu Evrope tako kratkotrajno, je težko razumeti. Vsaj po materialnih indikatorjih je namreč mogoče trditi, da se je življenjski standard bistveno izboljšal. Morda res ne za vse, v povprečju pa vsekakor.

Mozaik razlogov

Razlag je več. Tukaj bom omenil samo nekatere, ki se mi zdijo posebno zanimive in ki skupaj z drugimi sestavljajo mozaik razlogov, zakaj se nam je liberalna demokracija — potem ko smo nanjo tako dolgo čakali — tako hitro zafržmagala.

Ena od njih je teorija relativnega pomanjkanja, ki pravi, da se ljudje počutijo prikrajšane ne zato, ker dejansko nimajo dovolj, ampak zato, ker imajo manj kot drugi — zlasti tisti, za katere menijo, da si tega res ne zaslužijo — ali manj, kot menijo, da bi morali imeti.

V kontekstu prihoda demokracije v nekdanje socialistične države je treba upoštevati še razočaranje nad tem, kar so dejansko dobili, v primerjavi s tistim, kar so pričakovali, ko so čez Železno zaveso gledali zahodnjaške reklame.

Dve nutelli

Med mnogimi, ki so se ukvarjali s teorijo relativnega pomanjkanja, je bil ameriški politolog Ted Gurr, član Nacionalne komisije za vzroke in preprečevanje nasilja, ki jo je ustanovil predsednik Lyndon B. Johnson po atentatih na Martina Luthra Kinga ml. in Roberta F. Kennedyja. Gurr je leta 1970 izdal knjigo Zakaj se ljudje upirajo (Why Men Rebel), v kateri je utemeljil tezo, da relativno pomanjkanje povzroča frustracije, ki se spremenijo v jezo, ta pa se lahko sprevrže v fizično nasilje. Ni nujno, da se cikel vedno odvije do nasilnega konca; frustracije se lahko izrazijo tudi drugače — recimo na volitvah.

Medtem ko Gurr svojo teorijo postavlja v okvir določene skupnosti, pa je bolgarski politolog Ivan Krastev s svojo tezo o vplivu nutelle na odnos do Evrope in zahodnega modela demokracije postavil teorijo relativne deprivacije v mednarodni kontekst.

Ko se je pred leti v vzhodni Evropi pojavila trditev, da je nutella tam slabše kakovosti kot na Zahodu, je Krastev poudaril, da je odziv presegal vprašanje okusa ali recepture. Afera slabše nutelle ni zgodba o lešnikovem namazu, temveč o dostojanstvu. Ljudje so v njej videli sporočilo, da so obravnavani kot drugorazredni — kot dokaz, da obljubljena enakopravnost med Vzhodom in Zahodom še vedno ni docela izpolnjena.

Kriza demokracije

Še bliže razumevanju najbolj prvinskih razlogov za hitro razočaranje nad demokracijo v srednji in vzhodni Evropi pa je po mojem prišel britanski zgodovinar Mark Mazower. V svoji knjigi Temna celina: Dvajseto stoletje v Evropi (Dark Continent: Europe's Twentieth Century, 1998, slovenski prevod 2002) piše o zmotnem prepričanju, da je po padcu Berlinskega zidu v tem delu Evrope prišlo do razcveta demokracije.

V resnici so bile države po letu 1989 izpostavljene najbolj grobi obliki tržnega gospodarstva, trdi Mazower, demokracijo pa je bilo šele treba zgraditi. In ker smo zmotno verjeli, da jo že imamo, smo svoj odnos do demokratičnih vrednot oblikovali kot reakcijo na sistem, ki je z gospodarskimi šokterapijami, naraščajočo neenakostjo in družbeno dezorientacijo hitro spodkopal vsakršne resne obete za demokratičen razvoj.

Mazower postavlja tezo, ki omogoča hkratno razlago vzrokov za krizo demokracije, ki jo danes občutimo tako v Vzhodni in Srednji Evropi kot v zahodnih državah z daljšo demokratično izkušnjo. Te so do ničelne točke današnjega nezadovoljstva nad demokracijo prišle iz nasprotne smeri, ko so postopoma odpravile povojni model socialne države, ki je po letu 1945 z zmanjšanjem negotovosti stabiliziral demokracijo.

Zasuk k deregulaciji in krčenju socialnih zaščit je zahodne demokracije po letu 1989 pripeljal v podobno situacijo, v kateri so se znašle novokomponirane vzhodne demokracije — in to s podobnimi posledicami za družbene temelje, ki jih liberalna demokracija potrebuje, da sploh lahko obstane. Zahod je po letu 1989 te temelje izgubil, Vzhod pa jih v resnici ni nikoli vzpostavil.

Nauk zgodbe

Če želimo, da bo liberalna demokracija preživela, moramo iz tega potegniti pomemben poduk: ljudje jo bodo podprli in ji zaupali, če bodo imeli materialne dokaze, da je politika, ki se sklicuje na demokratične vrednote, pripravljena in sposobna prepoznavati njihova legitimna pričakovanja in na njih odgovarjati. Delujoča demokracija za svoj obstoj potrebuje občutek osebne in socialne varnosti, saj brez tega ni zaupanja v prihodnost. In ko ni več zaupanja, se pojavijo frustracije, potem še jeza — nazadnje pa bordel, ki ga imamo.

Ne verjamem, da bomo kdaj prišli do konca zgodovine. Lahko pa bi se vsaj potrudili, da bi demokracija preživela dlje kot želve na Sejšelih. Ali morda vsaj pol tisočletja, kot grenlandski morski pes. Ampak za to bo potrebne veliko, veliko nutelle.