Sovražim vrste. Še bolj mi gre na kurac folk, k pokupi pol trgovine in tam zlaga in zlaga in zlaga na blagajno vse nepotrebščine. Ker je človek nekje prebral, da je spet kakšna hobotnica napovedala konec sveta. Na koncu išče eno kartico pa še tisto jebeno pika kartico in čist na konc se spomni, da bi še položnice tam plačal. Dej, vozi na pošto, jebale te položnice v trgovini.
In pol tuhtam, v kero trgovino sploh naj grem, da si prišparam mal živcev. V našem naselju maš v roku deset minut hoje tri Mercatorje pa Tuš pa pa Hofer. Tuš je tam, kjer so snemali Srečo na vrvici. Ni več tok otrok naokol, zdej je več nas nad 40, k poleti še vedno tam na štengah kakšno pivo spijemo. Dokler se ne začne kakšna ta stara dret, da smo preglasni.
Ah, ja, otroci v nas.
In pol tuhtam, kam naj grem, na konc pa ponavad pristanem v Mercatorju. Našo štacuno pred blokom zaprejo vsak dan že ob 3.. Tega tud ne štekam. Sej folk tok zgodaj še iz služb ne pride. Ob sobotah do 12. — ko to pišem, je sobota, 10:14, torej morm hitr pisat, če hočem dans še kej pojest pa spit —, ob nedeljah pa itak prst v rit.
In da ne bo kdo mislil, da majo tete trgovke pol kr frej za vikend. Kje! Greš v naslednjo štacuno dalje, pa je una že spet tam. Jaz se dost pogovarjam z njimi in mi dost povejo. Najbolj žalostno pri vsemu je, da jih ma večina fakse narjene, na konc pa na police zlagajo material.
Skrivanje je najslabš
Ampak kaj je še bolj žalostno? To, kar so zdej s čiki naredili. Za začetek so ble tiste slikce zmaga. Men je mati že leta nazaj nosila cigarete iz Brazilije, kjer so mel to depro od fotk že zdavnaj nalepljeno. Jaz teh slikc sploh ne opazim. Nikol niti ne pogledam, še pomislim ne na to. Moje zdravje je itak tako, da vsako jutro ratam kr pobožna in se enmu bogu zahvaljujem, da mi je blagovolil podarit še en dan na tem svetu.
Pa da ne bo kdo mislil, da je to kakšna antipropaganda za kemoterapijo. Seveda ne. Tko kot nikol nisem rekla, da je gandža čudežno zdravilo. Vsak nej se odloči po svoje.
Zavesca gor pa dol
In kdo je pri vseh teh skrivalnicah s čiki najbolj najebal? Spet trgovke, kdo pa drug. Če ni kadilka, je mela že prej jebo na hitr dojet, kaj sploh hočeš. Zdej je pa sploh veselica. Vsakič vlečt zavesco gor pa dol. Po ta novem morjo še očala gor dajat in gledat, kaj sploh piše, ker je napisano tko na majhen, kokr da cigarete dilajo za palčke. Maš tud modele, k si izmišljujejo, kera slikca mu je všeč in kera ne. »Dejte mi rajš une druge, ker kle glih kaže, da lahk ratam impotenten, to pa res ne bi rad.«
Zadnjič me je ena spraševala na blagajni: »A te boste? A so to te?« Jao meni. Kako pa nej vidim čez pult na tko majhno napisan? In preden sva se zmenili, se je vrsta podaljšala za ene pet minut. Če boste kadili vas bo kap, če boste pa vsi stresni vsak dan v vrsti stali vas pa ne bo.
Ampak včer sem vidla eno še boljšo. Grem v trgovino, en starejši model pred mano. In tam muti neki s čiki. In ta mlada trgovka kr naenkrat nekam zgine. Sem mislila, da jih tip hoče več nabavit, pa da je moral it vzad iskat. Ampak a uganete, zakaj se je šlo? Gospodu niso ble všeč slikce gor. Trgovko je poslal, da je šla z neki jebami prelepit slikce. Sem mislila, da narobe vidim. A zdej bojo pa še to delale? Pa sej folk ni več normalen. Jao meni again. Nej si kup uno škatlo, k daš čike not, pa bo mel mir, če ga tok motijo.
In to smo dosegli zdej s temi skrivalnicami in fotkami. Trgovke majo sam več dela, mi pa glih tko kadimo dalje. Seveda trgovka ni dolžna tega narest, mu lepit une slikce, očitno je sam hotla bit prijazna. In spet je bla vrsta daljša za pet minut.
In ker slikce niso ble zadost, so dali zdej kr še ves tobak, k obstaja, v črne al rjave pakunge. Res inteligentno. Še bolj pameten pa je un, k je pogruntal, da smo vsi na stopnji petletnikov. Če so čiki za uno zavesco, mi pol kr ne vemo, kaj je tam. Enga ne poznam, da bi nehal kadit zarad teh for.
Prepovedat vse?
In tud če bi res prepovedali vse od alkohola do vsega, kdo bo pa farmacijo futral? Ste že bli kdaj pri dohtarju, k bi vam rekel: »Spijte sam ta pa ta domač čajček.« Ah, kje! Pol lekarne boš mogu nabavit. In met ful kemije v seb vsak dan je isti šmorn za ledvice, jetra in srce, kokr kej druzga. In pol spet rabiš dohtarja. In spet morš kupit pol lekarne. In smo spet v istem krogu.
Enkrat sem se pogovarjala z enim inženirjem farmacije, sam je mel raka. Je šel rajš v tujino na neke laserske fore, ker mi je rekel: »Kemoterapija ti že lahk pomaga. Ampak to je tok močno, da zna uničit še vse ostale organe.«
Pa da ne bo kdo mislil, da je to kakšna antipropaganda za kemoterapijo. Seveda ne. Tko kot nikol nisem rekla, da je gandža čudežno zdravilo. Vsak nej se odloči po svoje. Nej ga nehajo srat s čiki. Nej pustijo, da se sami odločamo, ne pa da se gremo otroški vrtec. Tko kot se ga gremo mi na štengah, kjer so nekoč Matjaž Gruden, Indijanec in novofundlandec snemali enga naših boljših mladinskih filmov. In sam še to se manjka, da pride to še do dilerjev gandže. Bomo kupovali v črnih vrečkah? Boš mogu mikro pisavo brat: »Skuna. Tok pa tok procentov. Domača. Tok pa tok procentov tega pa tega.«
Dam pa takoj svojo zavesco dol pa se sam še v Amsterdam preselim.