Me veseli, da se bo Ivan Gale začel politično udejstvovati. Ali da tako vsaj pravi. Potem bo domovina zagotovo rešena in problemov ne bo več. De oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!
Še bolj pa me veseli, da se je odločil, da ne bo predsednik vlade: »ker se v tem ne vidi« in “ker se nima za dovolj sposobnega za to funkcijo«.
Jaz tudi ne bi bil navdušen, če bi bil Gale premier. Tako da mi je kar malo odleglo.
Ko je Tarča naplavila Galeta v središče pozornosti, se mi je zdelo, da je samo slučajno postal hvaležni in trpežni strelovod ljudske, karantenske evforije. Bolj kot moralni imperativ je po mojem Galeta gnala skušnjava, da pove vse, kar je vedel ali si pač tako interpretiral, kot je znal. Toliko tega ni mogel zadržati zase. Informacije so bile preveč neprecenljive. To je bil štof, ki so ga mediji hoteli, če že ne krvavo rabili.
Zdaj pa je politično slavo vzel zares. Stopila mu je v glavo. Za zabavo naključnega turista pred Državnim zborom.
Zveni idealno!
Gale se je znašel v političnem primežu in medijskem maelstromu slovenskega senzacionalizma. Na smeh mi gre, ko se rumena televizija prostodušno sklicuje — citiram, dobesedno — na »rumeni tisk«, »da bo [Gale] v prihodnje gotovo politično bolj aktiven«.
Tako zdaj z benignimi, dvoumnimi, neodločnimi, a domišljavimi izjavami dokazuje, da ne zna ocenjevati situacije: če ima na mizi več ponudb in če ga cukajo za kiklo kot poceni naprodaj nevesto — ki je po tradicionalni šegi za nameček še devica —, potem je to že kao garancija za uspeh.
»Kakšna bo usoda enega ključnih obrazov petkovih kolesarskih protestov Ivana Galeta? Ali [Gale] res vstopa na slovenski politični parket in ustanavlja novo stranko? […] Na mizi ima več ponudb, blizu so mu zelene politične ideje, pri tem pa je pripravljen sodelovati pri kakšnem novem političnem projektu.«
Več ponudb! Zelene politične ideje! Nov politični projekt! Zveni idealno! Drli bomo na volitve, če že zanj ne bomo volili. Ker tudi to je nekaj!
Še najbolj zabavno pa je, da politični amater nehote zadene bistvo slovenskega ponarejenega politikantskega parketarstva: še preden so sploh volitve, še preden sploh sestavi stranko ali ga v kakšno vzamejo, še preden je na top ten, twenty listah špicen-kandidatov, še preden ga dekalibrirani barometer sploh zazna, še preden sploh pride, vidi, zmaga … — se on že odloči, da ne bo. Predsednik vlade. Odloči! Da noče ali nima volje do moči.
Pošten je lahko načeloma kdorkoli
Ko se je konec junija Gale kot special guest star pojavil na mariborskih demonstracijah in doživel huronsko odobravanje, nisem prvič privzdignil obrvi. Resda pa mi je šele takrat postalo jasno, da je anonimno ljudstvo resno mislilo, ko je po tisti Tarči nakracalo na steno grafit: »IVAN GALE LJUBIMO TE«.
Postalo mi je jasno, da so tudi podpisani intelektualci resno mislili, ko so na ne več ne manj kot predsednika Republike naslovili ganljivo peticijo, naj Galetu podeli medaljo za častno dejanje.
Bolj kot moralni imperativ je po mojem Galeta gnala skušnjava, da pove vse, kar je vedel ali si pač tako interpretiral, kot je znal. Toliko tega ni mogel zadržati zase. Informacije so bile preveč neprecenljive. To je bil štof, ki so ga mediji hoteli, če že ne krvavo rabili.