Žal se nam z veliko hitrostjo bliža militarizacija Evrope in Slovenije, ki se je kot zlovešča možnost kazala že nekaj časa. Ne gre za nekaj, ki bi nas smelo presenetiti. Kar preseneča, je dvoje. Najprej sta to lahkota in hitrost, s katero se Evropa v to podaja. Drugič pa argumenti, s katerimi to utemeljuje. Še posebej zanimivi so argumenti slovenskih politikov o nujnosti militarizacije.

Da von der Leynova v zadnjem času redno razglablja o nujnosti izgradnje vojaške industrije in oboroževanja Evrope, ni nič novega. UVDL je vedno bila, je in bo ostala zastopnica interesov nemške in širše vzeto evropske vojaške industrije. Kontinuitete njenih interesov že od Tretjega rajha naprej.

Ne nevtralno dejstvo

Da EU vodi nekdo, ki zastopa vojaške interese, ni nevtralno dejstvo. Kot tudi ni nevtralno, da je bil izbor Ursule von der Leyen za na čelo Evropske komisije politična poteza Angele Merkel. Je pa značilna lahkotnost, s katero se je EU pod vodstvom UVDL odločila nameniti za vojaško industrijo kar 800 milijard evrov. Evropski parlament ni familiarna in osebna kontinuiteta interesov in politike nacistične Nemčije. Evropski parlament vendarle tvorijo posamezniki in posameznice z različnimi izkušnjami in interesi. Tudi narodi in države, ki so bili žrtev Hitlerjevega militarizma. In vojne, ki jo je to zanetilo. 

Dejstvo, da v EP ni resnega odpora interesom in logiki militarizma, dokazuje več stvari. Najprej kolektivno izgubo zgodovinskega spomina. Zgodovinski spomin na prvo in drugo svetovno vojno je še pred desetletjem Evropo ločeval od ZDA, zdaj pa je ta razlika izničena. Evropa se obnaša, kot da je pozabila, kaj pomeni oboroževati se za vojno na lastnih tleh. Obnaša se kot ZDA leta 2003, ko so Američani verjeli, da je oboroževanje obrambna strategija. Pred čemerkoli. In komerkoli. Takrat pred terorizmom, ki da je grozil iz Iraka.

Danes vemo, da je šlo za izmišljotino. Ki pa je delovala, ko je šlo za opravičevanje militarizacije ZDA. Še kako delovala.

Rusija ne bo izginila

Evropa tako kot ZDA danes verjame, da je mir mogoče ohraniti z oboroževanjem. Ne pa z razvijanjem prijateljskih odnosov z državami, obsojenimi na sosedstvo. Ki so sosede že stoletja. Ali tisočletje in več. In ki bodo na to obsojene še kar nekaj časa. Rusija kot soseda evropskih držav ne bo kar izginila.

Ideja, da so rožljanje z orožjem, oboroževanje in grožnje z močjo produktivna medsosedska politika, je utopično. Kot se zdi utopična tudi ideja o zmagi Ukrajine nad Rusijo.

Ideje Ursule von der Leyen pa kažejo tudi na to, da politiko EU vodi strah. Strah pred Rusijo. Rusofobija. EU ne dojame, da politično ni smiselno in produktivno biti samo podaljšek ZDA. Samo marioneta te politike. EU ne dojame, da gre v zunanji politiki za realizacijo kratkoročnih in dolgoročnih interesov. In da so ti interesi — že zato, ker Evropa pač mora živeti na istem kontinentu z Rusijo — bistveno drugačni kot interesi ZDA.

Pozabljanje na to preprosto dejstvo nas kot Evropejce lahko skrbi. Kot bi nas morali skrbeti tudi argumenti, s katerimi slovenski politiki opravičujejo povečanje slovenskih izdatkov za oboroževanje. Še preden je jasno, kako veliki bodo ti izdatki.

Na pravi strani zgodovine

Prvi argument slovenskih politikov je, da je povečanje izdatkov za oborožitev cena za to, da ostanemo na isti, pravi strani zgodovine z Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo.

Takšno razmišljanje je nevarno iz dveh razlogov. Prvič zaradi predpostavke, da nas bo militarizacija postavila na pravo stran zgodovine. Drugič pa zaradi domneve, da so Nemčija, Francija in Velika Britanija na pravi strani zgodovine. In da se jim mora Slovenija samo priključiti. Niti prvo niti drugo namreč ne drži nujno. Dokler slovenski politiki tega ne razumejo, ogrožajo dobrobit Slovenije. 

“Mirnodobni” projekti

Drugi zanimivi politični argument v zvezi z militarizacijo Slovenije pa je ta, da povečevanje obrambnih izdatkov ne pomeni nujno povečanja izdatkov za orožje. Ampak da gre za povečanje stroškov za projekte, ki so v resnici mirnodobni, miroljubni, obrambni projekti.

S tem v zvezi govorijo o izgradnji prometne infrastrukture. In o kupovanju vojaške opreme z dvojno namembnostjo. V nevojaške namene lahko seveda uporabljamo nekatera vojaška letala. Ali vojaške helikopterje. Ne pa tudi tanke. Mine. Bombe. In še kaj.

Politiki Slovencem skratka lažejo, da oboroževanje Slovenije ne pomeni nakupa zgolj vojaške opreme. Ampak tudi kupovanje reči, ki da nam bodo lepšale in lajšale življenje v mirnem času.

Glede na to, da danes recimo ni več mogoče z vlakom potovati iz Maribora v Koper — kot smo še lahko potovali v socializmu —, bi verjetno težko našli Slovenca, ki bi bil proti ureditvi železniških povezav. Kot bi le redkokdo nasprotoval izboljšanju cestnih in avtocestnih povezav, ki so na nekaterih delih Slovenije problematične.

Seveda je pa dejstvo, da ko država gradi infrastrukturo za vojno, ta infrastruktura ni namenjena miru. Čeprav se je po cestah in železnicah, namenjenih vojni, mogoče voziti tudi v miru.

Samo še ena gospodarska panoga?

Tretji problematični argument za militarizacijo, ki ga vedno pogosteje poslušamo, pa je ta, da je razvoj vojaške industrije pač razvoj ene od gospodarskih panog. Da je vojaška industrija danes ena od najhitreje rastočih in najbolj dobičkonosnih gospodarskih panog. Da gre za neutemeljene predsodke do vojaške industrije. Ker če imamo proizvodnjo mleka in mlekarne, imejmo tudi proizvodnjo orožja in vojaško industrijo. 

To je cinizem. Da ne rečem zlonamerna laž. Proizvodnja mleka ni proizvodnja orožja. Že zato, ker je proizvode vsake gospodarske panoge pač treba potrošiti. Mleko in mlečne izdelke potrošimo za prehrano. Produkte vojaške industrije pa potrošimo v vojni. Če ni vojne, teh produktov ne rabimo. Če ima država vojaško industrijo, postane objektivno zainteresirana za vojno. Za nove in nove vojne. Ki jih vojaška industrija posredno in neposredno tudi neti. Če bo imela svojo vojaško industrijo, bo to morala početi tudi Slovenija. Ker bo vojaška industrija propadla, če ne bo vojn. 

Amen.