Nekoč smo novice iskali sami. Čakali smo na informativno oddajo ob določeni uri, da bi izvedeli, kaj se dogaja. Odprli smo časopis in se prepustili novicam, ki so bile precej strukturirano posredovane. Danes pa novice iščejo nas. Izbirajo nas algoritmi. Informacijsko udobje nam na telefonu ponuja “vse, kar nas zanima”. Brez odvečnih vsebin. Brez dolgočasenja. Brez tem, ki nas ne zanimajo.
Toda prav v tej navidezni učinkovitosti se skriva največja nevarnost digitalne družbe: algoritmi ne odločajo samo, katere novice bomo spremljali, ampak vedno bolj tudi o tem, kaj bomo dojeli kot resničnost.
Družbena omrežja in pretočne platforme niso nevtralni posredniki informacij. Njihov cilj ni kakovost naše informiranosti in javne razprave, temveč naš čas, naša pozornost. Več pozornosti pomeni več oglasov, več podatkov, več dobička. Zato algoritmi dajejo prednost vsebinam, ki sprožajo močna čustva: jezo, strah, ogorčenje, navdušenje. Mirna, preverjena, kompleksna novica je obsojena na nevidnost. Algoritmi nas spodbujajo, da novice prepošiljamo in po možnosti komentiramo.
News avoidance
A vse več ljudi se novicam zavestno izogiba. V medijskih raziskavah se za ta pojav uporablja izraz “news avoidance”, izogibanje novicam. Pred časom sem spremljala svetovno raziskavo, ki ugotavlja značilnosti tipičnih “izogibalcev novicam”. Raziskava je pokazala, da je med njimi v vseh državah — največ pa v ZDA — največ žensk srednjih let. Avtorji si to razlagajo z domnevo, da so te uporabnice najbolj obremenjene z domačimi opravili in da je to razlog za njihovo nespremljanje novic.
Sama menim, da je to preveč poenostavljeno. V vsakem primeru pa je to eden od najizrazitejših pojavov sodobnega medijskega sveta. Ljudje nimajo manj dostopa do informacij kot prej. Nasprotno, informacij je preveč. Toda prav ta neprestana izpostavljenost povzroča utrujenost, tesnobo in občutek nemoči. Sodobne novice pogosto delujejo kot neprekinjen tok izrednega stanja. Družbeni konflikti ustvarjajo občutek, da svet razpada pred našimi očmi. In zato ni čudno, da se človek začne braniti pred tem tako, da se ne informira. Izogibanje novicam je oblika psihološke samoobrambe.
Algoritmi ta pojav še poglabljajo. Uporabnik s svojimi digitalnimi odtisi pušča sledove, ki algoritmom omogočajo ponujanje vsebin, ki ga pritegnejo. Manj novic, več humorja, več videov, več lahkotnih vsebin. Toda problemi sveta so še vedno tukaj. Podjetja se zavedajo, da je pozornost dragocena valuta.
Svoboda dosega
Ob tem pa se javna razprava pogosto osredotoča na pravico do izražanja in na boj proti sovražnemu govoru. Torej na vsebine, ki nam jih ponujajo. Ne ukvarjamo pa se z vprašanjem “svobode dosega”. Težava ni samo v tem, kakšne vsebine se ponujajo, ampak kaj sploh pride do nas. Veliko se ukvarjamo z vprašanjem sovražnega govora in svobode govora, veliko manj pa s pravico do tega, kaj sploh imamo možnost slišati in vidite. Kaj slišimo in vidimo, določajo algoritmi, vendar obenem stimulirajo našo jezo. Jeza namreč sproža odziv, odziv pa je tudi zelo pomembna valuta.
Algoritmi tudi nagrajujejo hitrost pred resnico. Laž se širi hitreje kot popravek. Preverjanje dejstev zaostaja za senzacionalizmom. Novinarstvo, ki terja čas, raziskovanje, odgovornost, izgublja bitko proti kratkim videom, naslovom brez konteksta in informacijam, prilagojenim trenutnemu razpoloženju uporabnika.
Razlika je v odgovornosti
Seveda tudi v tradicionalnih medijskih uredništvih delajo napake. Dogaja se, da so pristranski in površni. Toda razlika je v odgovornosti. Časopisni urednik ima ime in priimek, algoritem pa nima ne imena ne obraza. Ne moremo ga vprašati, zakaj nam je določeno vsebino pokazal, drugo pa skril. Njegova logika ostaja skrita v vrsticah kode, ki jih nadzorujejo korporacije daleč od javnega interesa.
Največja ironija sodobnega časa je, da imamo dostop do vedno več informacij kot kdajkoli prej, obenem pa smo vedno slabše informirani. Ne zato, ker bi novice izginile, ampak zato, ker nam algoritmi ponujajo tisto, kar nas zabava in pritegne — najsi bo to jeza, sovraštvo in bes ali drugi spodbujevalci človeškega odziva. Žal pa so v javnem prostoru to čustva, ki družbe nikakor ne delajo prijetnejše.