22 dolžin je romaneskni prvenec mlade nemške avtorice Caroline Wahl. Protagonistka Tilda preživlja poletje v brezbarvnem majhnem mestu. Študira matematiko in dela v supermarketu, njena glavna sprostitev pa je večerno plavanje v bazenu. Tu lahko na kratko pozabi svojo sivo vsakdanjost ob skrbi za mlajšo sestro Ido in mamo alkoholičarko. O svobodnem, neobremenjenem življenju si ne dovoli niti sanjati. Nekega dne pa se v mesto vrne Viktor in naenkrat se vse spremeni …

Caroline Wahl se je rodila leta 1995 v Mainzu in odraščala v vasi v Baden-Württembergu. Študirala je nemščino v Tübingnu in sodobno nemško književnost v Berlinu. Delala je pri več založbah. Zdaj živi v Rostocku in velja za “edinstven glas generacije”.

Roman 22 dolžin je postal Spieglova uspešnica, zanj pa je Wahlova prejela avtorsko nagrado Ulle Hahn in Grimmelshausnovo nagrado. Knjiga je bila razglašena za najljubšo knjigo leta 2023 po izboru nemških neodvisnih knjigarjev in “nemško literarno senzacijo”.

Caroline Wahl: 22 dolžin

Ovseno mleko, mandljevo mleko, maslo iz indijskih oreščkov, zamrznjene maline, humus, ovseni kosmiči Kölln, čijina semena, banane, pirini rezanci, avokado, avokado, avokado. Igram se: ne poglej gor. Okrog 30 let, moški, dolgin, očala brez okvirja, majica Leviʼs, ugibam, rečem “30 evrov 72”, dvignem pogled, in ko preberem napis Leviʼs, se mi to zdi kul in morda celo dozdajšnji vrhunec mojega dneva. Stranka je sicer mlajša ženska, ampak že to, da pravilno uganem znamko majice, je kar genialno. 

Štiri ure pozneje na trak položim pašto Gut&Günstig, cenejšo različico italijanskih testenin Mirácoli, pa ovsene kosmiče Gut&Günstig, omako z burbonsko vaniljo Dr. Oetker in polnomastno mleko. “4 evre, 6 centov,” reče gospa Bach, plačam, stlačim stvari v nahrbtnik in stečem na postajo. 

Tramvaj, faks, kopiranje vaj in snovi. Imam strog urnik, v katerega fotokopirec, ki v treh od štirih primerov ne dela, preprosto ne sodi. “Zastoj papirja.” Začutim, kako se ob pogledu na ta napis v meni začne nabirati jeza, stisnem pesti in strmim v to butasto belo klado. Uničevalski bes. 

Tramvaj, reševanje vaj, plavanje, Ida. Vaje so obvladljive in v 69 minutah, kolikor traja vožnja od faksa do bazena, mi uspe rešiti vse naloge. Globoko vdihnem vonj po kloru, nahrbtnik vržem na klop k Ursulini pisani košari, slečem obleko, na glavo skočim v vodo, se na globokem delu potopim do dna, sedem na dno in si od spodaj ogledujem dogajanje v bazenu. Veliko neusklajeno migajočih otroških nog, nekaj bolj ali manj usklajeno migajočih upokojenskih nog, otroška telesa pod vodo, različne noge ob robu bazena. Ob pogledu na to množico gibov se zdi, da se vsi zabavajo, kolikor pač lahko presodim od tu spodaj. Odrinem se od dna in kot vselej odplavam svojih 22 dolžin. Ko pri 20. ali 22. dolžini ne vem, ali je 20. ali 22., se razjezim in za kazen odplavam še 5 dodatnih. 

Ursula: Malo prej je nek fantek skočil name. Kar tako.

Vprašujoče jo pogledam.

Ursula: Čisto normalno sem plavala. Kot vedno sproščeno proti robu bazena, naenkrat pa pred sabo zagledam tega rdečelasega mulca, kako naredi 3 korake nazaj, vzame zalet in skoči name. Kar tako. 

Jaz: Bravo.

Ursula: In prisežem, da me je ves čas gledal v oči, še preden je šel 3 korake nazaj. Zagotovo ni bilo nehote.

Pokimam.

Jaz: Torej je prav hotel skočiti nate.

Ursula: Ja.

Molčiva.

Jaz: Pokaži mi ga.

Ursula prikima.

Jaz: Bom enkrat drugič jaz skočila nanj.

Ursula prikima.

Molčiva. Z Ursulo človek zlahka molči. Ne postavlja trapastih vprašanj. Govori le, če ima povedati kaj pomembnega, kot na primer o fantku, ki je skočil nanjo. Kakšen dan sediva druga ob drugi na njeni klopi, ne da bi izmenjali besedo. Zapreva oči in pustiva, da naju posuši sonce. Nato si pokimava v slovo.

Ursula: Kje je mala?

Jaz: Ida pride z mano le, če dežuje.

Ursula prikima.

Hrbet pritisnem na naslonjalo klopi, ogreto od sonca, in na kratko zaprem oči. Prvi res vroči dnevi tega leta. Junij je bil zelo nestanoviten, bolj kot kakšen april ali maj. Globoko vdihnem poletni zrak. Krema za sončenje, klor, pomfri in Ursulin močan parfum mi napolnijo telo. Odprem oči in si ogledam pastelno nebo z večernim soncem, vpijam tudi njega ter se počutim lahko in toplo. Ozrem se k bazenu. Del za neplavalce je zavzela skupina fantov približno Idine starosti, ki se kot ponoreli mečejo v vodo kot iz brzostrelke. Na drugi strani dve mamici z dojenčkom v naročju, zatopljeni v klepet, malo pred vrvjo, za katero se začenja del za plavalce, pa nek moški igra vaterpolo s punčko in fantkom. Sklepam, da je oče s svojima otrokoma. Otroka od veselja spuščata kratke krike in vprašam se, ali pogosto igrata vaterpolo z očetom ali pa je to nekaj enkratnega in sta zato tako vesela. Na robu bazena v delu za plavalce posedajo najstniki, poleg tega vidim nekaj bivših sošolk, ki se sončijo. Angelina, Lena in Jana. Dvignem roko v pozdrav, Angelina mi pomaha s prisiljenim nasmeškom. Nisva si prav simpatični, se mi zdi. Moje toplo telo se zdrzne in po hrbtu me zmrazi. Ivan, pomislim, ko na startnem bloku zagledam visokega blondinca v kratkih črnih kopalkah, njegov obraz z nezgrešljivim jeznim pogledom, in pogoltnem slino. Ivanov ozki, markantni, zagoreli obraz, ledeno modre oči, nad njimi zmeraj rahlo namrščene goste obrvi, vmes drobna guba, in ozke ustnice, podobne ravni črti. Ivanov obraz je za Idinim drugi najlepši obraz, kar jih poznam. Sem jih poznala. Obide me rahla slabost. Okoli vratu se mi močno zategne vrv. Nekajkrat pogoltnem, poletni zrak poskusim vsrkati globlje v ozko grlo, narediti prostor, mežikam in se zberem. To je gotovo Ivanov starejši brat, saj Ivan ne more biti. Trudim se spomniti, kako mu je ime, in zgrabi me bes, ker se ne spomnim. Medtem ko brskam po spominu za njegovim imenom, si natančneje ogledujem njegov obraz, kar ni preprosto, ker je precej oddaljen, vendar je nedvomno drugačen od Ivanovega. Njegov pogled je še bolj mračen in še bolj nepredvidljiv od Ivanovega, obrvi ima tesneje drugo ob drugi, guba med obrvmi je globlja in ustnice so še bolj ravna črta. Kaj pa dela tukaj? Saj živi v Londonu ali nekaj takega. Nadene si plavalna očala, elegantno skoči na glavo in zakravla. Njegovi premočrtni, hitri, energični zamahi izstopajo iz siceršnjega kaosa v bazenu. Ko se odrine od stene bazena, drsi še vsaj deset metrov pod vodo, nato se prikaže na gladini in v največ pol minute doseže drugi konec bazena, kjer se obrne pod vodo in znova odrine. S pogledom sledim slehernemu njegovemu gibu in mislim na njegovega mlajšega brata, na njegov šelesteči tihi smeh, na njegov raskavi glas. Starejšega brata ne izpustim iz oči, ker se bojim, da ga bom izgubila. Poleg tega ima res lep plavalni slog, ki ga tu redko vidiš. 

Po 22 dolžinah se ne potopi, obstane ob robu bazena, sname očala, se obrne in takrat se najina pogleda srečata. Gledava se. Med nama je 51 metrov in vse se zdi pridušeno. V nekem trenutku dvigne obrvi in ne vem, kaj naj naredim, rahlo se namrščim, potegnem obleko čez še mokre kopalke, vržem nahrbtnik čez ramo, pokimam Ursuli in grem domov. Na poti se počutim kot v transu, mislim na starejšega brata, čigar imena se še kar ne morem spomniti. Marlene ga sigurno ve. Za vikend pride v domovino na nek parti. Od jutri naprej bom preplavala 23 dolžin, čeprav mi številka vzbuja rahlo nelagodje. 

Na Fröhlichstraße pozdravim gospoda Feigla, ki kosi travo, in pokimam mladi petčlanski družini, ki se je pred nekaj tedni vselila v svetlo modro hišo poleg nas, zdaj pa na vrtu pečejo na žaru. Hiša, kjer živimo, je edina večstanovanjska hiša v ulici in je na ta poletni večer ob enodružinskih hišah, pred katerimi dobre volje kosijo in pečejo na žaru, videti še bolj žalostna kot sicer. Kot vedno s pogledom ošvrknem okna našega stanovanja. Šipe v kuhinji so zarošene. Mama je kuhala. Hitro odklenem vrata, vstopim v tih hladen hodnik in odprem 1. vrata, pred katerimi leži predpražnik z napisom “Welcome”, čeprav tu ni nihče zares dobrodošel. Vonj po zažganem in po kariju, po piščancu s karijem, domnevam, stopim v kuhinjo in obstanem v vroči pari. Ida je štedilnik že izključila. Na njem sta 2 lonca, eden z zažganim rižem in eden z zoglenelo nedoločljivo karijevo zmesjo. Odprem okna in začutim olajšanje, ker se požarni alarm še ni vključil. Spet bi bilo mučno. Na kuhinjskem pultu prevrnjena smetana, moka, vse začimbe, kar jih premoremo. Eden od predalov je odprt, njegova vsebina leži na tleh. Razsuti makaroni, koruzni kosmiči, drobtine, ovseni kosmiči in prazen vinski kozarec. Nekaj je iskala. Verjetno je po neuspeli iskalni akciji razbesnjena zaključila s kuhanjem. Odvita kokoš, ki leži na prazni jedilni mizi, je videti kar nekako srhljivo. Spravim jo v zamrzovalnik in odprem vrata dnevne sobe, kjer kuharica leži na kavču. Rjavi lasje ji padajo čez obraz, usta ima rahlo odprta. Popackana bela poletna obleka spominja na otroški slinček. Slinček otroka, ki pije vino. Mama med kuhanjem rada nosi obleke, ker je takrat, ko se odloči, da bo kuhala, večinoma dobre volje. Madežev od karija in rdečega vina ne bom mogla odstraniti, obleka bo morala v smeti. Kvačkano obleko, ki poudarja postavo, sem ji podarila lani za rojstni dan, ampak zdaj ji je tako ali tako precej prevelika. Lase ji umaknem z bledega obraza in ji položim blazino pod glavo, rečem “kokoš neumna”, česar seveda ne sliši, ker globoko in trdno spi, odidem iz dnevne sobe in potrkam na Idina vrata, dvakrat hitro, kratek premor, trikrat počasi in jih odprem. Ida riše. Kot vedno. “Mama je spet kuhala,” reče tiho, ne da bi dvignila pogled z risbe. 

Jaz: Vem. Si že kaj jedla?

Ida odkima.

Jaz: Naredila nama bom testenine Mirácoli.

Ida: Mirácoli ali Gut&Günstig?

“Mirácoli,” se zlažem.

Pospravim bojno polje v kuhinji, skuham testenine, pokličem Ido, jeva, Ida se danes ne želi pogovarjati, umijeva si zobe, pospremim jo v njeno sobo, leže v posteljo, sedem na rob.

Jaz: Jutri bo deževalo.

Ida: Vem.

Jaz: Bazen?

Ida: Ja.

Jaz: Dobro. Dobro spi. Rada te imam.

Ko zaprem vrata, zaslišim njen tihi “Jaz pa tebe”.

Končno v majici ležim na hrbtu na svojem jogiju, odeja je zmečkana pri mojih nogah in pustim, da čezme pihlja ohlajena poletna nočna sapica. Izčrpana sem, v vsakem vlaknu telesa čutim svinčeno utrujenost, in če bi zaprla oči, bi takoj zaspala. Ampak trenutek, ko bom zaspala, želim čim dlje zavlačevati, saj so to najboljši trenutki mojega dneva, ki se jim nočem odpovedati. Ti trenutki, ki so samo moji, v katerih mi ni treba ničesar početi, ničesar misliti, ko smem samo ležati, medtem pa skozi na široko odprto okno name pada poletna nočna sapica. Gledam skozi okno, vidim obrise jelk za hišo. Osredotočim se na zvoke in vonje, slišim cvrčanje murnov, tu in tam kak avto, zavijanje mačke, sicer nič. Voham poletno noč, trato, rože. 

Ko ponoči ležim na jogiju in veter ali ta poletna nočna sapica skozi široko odprto okno drsi čezme, se za kratek čas zdi vse v redu. Takrat se počutim lahko. Ko ponoči ležim na jogiju, takrat mislim, da bom vse tam zunaj še dolgo vzdržala. Dokler bo ponoči čezme pihljala sapica, mislim, se bom zmogla čez dan podati v vojno tam zunaj. Proti mami in njenim muham, proti temu malemu mestu. In za Ido.