Dobrega, starega ločevanja na levo in desno je v pomembnem smislu konec. Mar ne pričajo o tem tudi nenavadno dolgočasna predvolilna soočenja? Pa še včeraj smo govorili o bolestni razdeljenosti na levo in desno! Eni so bili Kučanovi, drugi Janševi. Eni so imeli globoko državo, drugi Klet. Eni so bili nemoralni, drugi neumni. In tako naprej.

Se samo meni zdi, da so ti časi že davna preteklost? Če že ne gre zares za preteklost, pa izgleda uprizarjanje te razdeljenosti vsaj banalno brezvezno in prozorno do zenovske smešnosti.

En aplavz, prosim!

Kdor spremlja slovenski Twitter, je zaznal neverjetno složnost tako imenovane Janševe in tako imenovane “Golobičeve” klike. (“Golobiča” uporabljam bolj zaradi slikovitosti in karikiranja kot pa zaradi česa drugega.) Po neki površni analizi v to drugo kliko prištevam glavnino tako imenovanega apolitičnega urbanega komentariata na Twitterju, ki ga povezuje posebna, slovenska verzija razsvetljenega, naprednega, socialnoliberalnega nazora. 

Ukrajinska vojna za liberalno demokracijo in nacionalno suverenost je zbližala domnevne nasprotnike. Liberalci in nacionalni demokrati so na istem vozu. Nacionalni demokratizem in liberalizem sta skrivna ljubimca. Dve plati istega modernističnega projekta. Lahko bi si mislili …

Tako da prosim en aplavz v slovo stari in za dobrodošlico novi delitvi!

Nič proti delitvam

Pa da ne boste mislili, da imam kaj proti delitvam. Ravno obratno. Brez delitev ni demokracije. Brez razlike ni izbire. Brez vsaj dvojnosti ni svobode. Brez distance do objekta ni subjekta.

Vesel sem, da nas poenotenje ni oropalo tako imenovane “odprtosti biti”, kot bi rekli hajdegerjanci. Namesto ločnice levo-desno imamo na srečo novo ločnico. Gre za ločnico med sredino in skrajnostmi. 
​{embed_info_box}198982{/embed_info_box}

Prepoznanje dejstva, da se politična delitev danes izraža na tej relaciji, je v novih razmerah predpogoj za ohranitev politične svobode. V nasprotnem primeru tvegamo ne več ne manj kot stanje politične totalitarnosti. Ali drugače: delegitimirati skrajnosti — levo in desno skrajnost — v sodobnem, postmirnodobnem in postkovidnem političnem prostoru pomeni onemogočiti političnost kot tako.

Ker nenazadnje: mar ni vojna — pa tudi epidemija (ali vsaj domnevno intruziven odziv države nanjo) — nekaj skrajnega? In ali ni to še dodaten razlog, da tako imenovanim skrajnim opcijam pustimo do besede? Kdo se namreč bolj spozna na skrajnosti kot — skrajneži? 

Tako imenovani zmerneži

V aktualnih političnih razmerah je geslo kot recimo “gremo naprej!” mnogo bolj povedno, kot bi si morda nosilci slogana želeli. Slogan hoče biti povezovalen, češ, ne levo, ne desno, ampak naprej.

A časi so drugačni. Komu je danes še mar za levo in desno? Časi niso dovolj dolgočasni, da bi leva ali desna sredina lahko še karkoli smiselnega pomenili. Ravno obratno je. Sredina končno nekaj pomeni — čeprav so se mnogi zdrenjali na sredino najbrž zato, ker niso želeli pomeniti nič (ali vsaj nič polemičnega). Nedavni potek zgodovine jo je zagodel vsem, ki so se poskušali zateči pod dežnik zmernosti.

Nenaprej ne pomeni nazaj

Danes je drugo vprašanje: naprej ali — nenaprej.

Nenaprej ne pomeni nazaj. Ne pomeni niti levo. Prav tako ne pomeni desno. Pomeni samo, da je domnevna samoumevnost tistega “naprej” skoraj edino, proti čemer se je v tem trenutku še smiselno boriti.

Opcija “naprej” ima neupravičen monopol nad interpretacijo napredka oz. — da se izognem tavtologiji — monopol nad interpretacijo “prihodnjega razvoja v dobro smer”. Zato: “nenaprej” pomeni “marsikam, samo naprej ne.”

Danes je “nenaprej” legitimna opcija, ki predstavlja en pol na tem novem kontinuumu, ki se na drugi strani razteza proti še nedavni politični sredini, znani tudi pod sloganom — “naprej!”.

Izraz “skrajnost” pretirava

Kot je zapisal dr. Tomaž Mastnak v srédini kolumni v Dnevniku, politično “opcijo” — torej izbiro, razliko, razlikovanje — danes predstavljajo predvsem stranke, kot so Resni.ca ali pa Naša prihodnost. (Te ne poznam dobro, priznam). V ta izbor bi vsaj pogojno dodal še Domovinsko ligo (pogojno zaradi relativno nekritične sekularne prokapitalistične pozicije) in prav tako pogojno tudi Levico (ker morda ni dovolj antimoderna), predvsem pa civilno-družbeni in politično-medijski katoliško integralistični projekt Scutum Fidei.

Večini teh “skrajnežev” je v odnosu do aktualne vojne skupno to, da niso enoznačno podprli Nata in ukrajinskega upora proti ruskemu napadu. Obenem so to stranke, ki so bile najbolj zadržane ali so celo neposredno nasprotovale prevladujočemu, vladnemu načinu spopadanja s pandemijo. In če jih povezuje edinstveno in složno stališče do dveh najpomembnejših nedavnih oz. aktualnih političnih dogodkov — glede katerih (je) sicer vlada(l) relativen transpolitični konsenz —, potem bi jih bilo menda smiselno dojeti ter priznavati kot suveren in zanimanja vreden politični pol. In ne zgolj kot “neke skrajneže”.

Zeliščarji in drugi

Te stranke druži tako imenovani “nenaprej” — torej ne tja, kamor gremo, če ne gremo ne levo ne desno. Te stranke prevprašujejo moderno stanje, razsvetljensko tradicijo, pošastne možnosti tehnologije, poenoten, globaliziran, potrgovljen svet. To so antiliberalne stranke. Stranke lokalnosti, sonaravnosti, povratka tradicije, izročila — da ne rečem zelišč. Stranke, sumničave do tako imenovanega razvoja, globalne demokratizacije, ekonomskega napredka in kar je še takih dogem. Skrajna desnica in skrajna levica? Komu mar! Samo da smo skrajni! Samo da smo “nenaprej”.

Stranke, ki so še nedavno zasedale kategorijo “skrajnosti” — ki ima, priznajmo, tako ali drugače neko negativno konotacijo, češ, ti so nezmerni, brez mere, tako rekoč nerazumni —, moramo v novih okoliščinah prepoznati kot stranke, ki predstavljajo jedro legitimnega, razmeroma zmernega protipola tako imenovanemu napredku. Čas zahteva novo politično tipologijo. Skrajneži niso več “skrajneži”. Skrajneži so lahko tako skrajni skrajneži kot skrajni centristi.​
​{embed_info_box}198983{/embed_info_box}

Skica obzorij

Se spomnite, kako je Nietzsche zagledal tisto jutranjo zarjo in na obzorju uziral svobodo, kakršne že lep čas ni dihala človeška duša? Podoben novum predstavlja ravnokar razdelana nova politična delitev. S tem pa prihaja tudi priložnost za podobno svobodno sanjarjenje o možnostih, ki so pred nami.

Medtem ko smo še nedavno razmišljali, kakšna bi lahko bila res dobra “desničarska” ali “levičarska” stranka, pa lahko zdaj razmišljamo o odtenkih, ki se bodo oblikovali na polu “nenapreja”. Pojav “nenapreja” namreč deluje kot prizma, ki totalno monotonost aktualne — in domnevno neogibne in edine smiselne — vizije napredka razbije v mavrične opcije “nenapreja”.

Kajti ta “nenaprej” ne pomeni nazaj. “Nenaprej” zahteva preboj v novo dimenzijo mišljenja o političnem, če naj se politična energija, zbrana v predstavnikih tega pola, artikulira in naposled politično udejanji. Postmoderno stanje s svojo zavrnitvijo avtoritete sekulariziranega razuma ustreza tej svobodi, tej “novi dimenziji”. Sčasoma se bo tudi zdajšnja sredina vse bolj zavedela svoje razločljive (transhumanistične) identitete.

Ideološki kič? Ne bi rekel …

V resnici ne pišem nič novega. Se spomnite tistih plakatov, ki so se na vrhuncu kovidne epidemije bleščali po Ljubljani in s svojo razpolovljenostjo predstavljali dve možnosti — pot “narave” (človek z jabolkom) in pot “tehnologije” (robot z neko androidno kroglo)? Mnogim z mano vred so delovali nekoliko poenostavljeno. Nekakšen ideološki kič.
In vendar — bili so bolj povedni in resnični kot vsi aktualni “pravi” politični plakati. Šlo je za otvoritev nove politične delitve. Na naprej in nenaprej. V novi, postkovidni in postmirnodobni dobi je to, čemur smo do nedavnega rekli skrajnost, treba legitimirati kot polnovreden politični pol, analogen denimo pojmu “desnica” ali “levica” iz časa pred zadnjima dogodkoma.
​Tako da če boste v prihodnjih mesecih (ali celo v dnevih do volitev) slišali, da nekdo nekomu očita skrajnost, dvakrat pomislite, ali govorec morda ne uporablja pojma v zastarelem pomenu — kar prav mogoče pomeni, da se je znašel na drugi strani novega kontinuuma delitev, na (nekdanji) ortodoksni sredini, in da je zato prav mogoče sam skrajnež.
​{opomba}198984{/opomba}