Pred leti je zobozdravnik v manjšem kansaškem mestu Iola sprejel deklico s hudim zobobolom. Po krajšem preverjanju zdravstvenega zavarovanja njenih staršev ji je malo povrtal po bolečem zobu in vanj vstavil plombo … — iz stiropora.

Dentistov kreativni pristop se ni obnesel. Deklici so zaradi hudih komplikacij morali amputirati čeljust.

Žalostne zgodbe ljudi na socialnem dnu ene od najbogatejših držav na svetu niso redkost. A ta je še posebej tragična. Ne samo zaradi nasploh predragega zavarovanja, ki deklici ni omogočalo plombo iz keramike ali porcelana, ampak tudi zaradi tako imenovanega “kansaškega eksperimenta” republikanskega guvernerja Sama Brownbacka. Ta je leta 2012 uvedel davčno reformo pod geslom “pohod proti ničli”. Brownback je radikalno zmanjšal davke za premožnejše sloje, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko zmanjšal ali celo ukinil dajatve na dobiček, skrčil socialne transferje, otežil dostop do zdravstvenega zavarovanja za tiste z najnižjimi dohodki — odtod plombe iz stiropora —, zaprl kopico šol, štiri javne agencije in odpustil dva tisoč javnih uslužbencev. Guverner je napovedoval, da bo reforma adrenalinska injekcija za kansaško gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost.

Ideološki projekt

A na koncu se ni izšlo. V nekaj letih je guvernerju uspelo milijardni presežek v državnem proračunu spremeniti v milijardni deficit. Pričakovane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder. Gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi državami v ZDA. Brownback je proračunsko luknjo krpal, kot je vedel in znal. Izropal je infrastrukturne fonde, nehal obnavljati avtoceste, povišal davek na dodano vrednost. To je seveda prizadelo predvsem tiste z najnižjimi dohodki, ki so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo.

Kansaški eksperiment je eden od najbolj očitnih dokazov, kako destruktivni so poskusi uresničevanja neoliberalne dogme o tako imenovani “trickle-down” ekonomiji.

Ni pa to bil prvi tak primer. Tri desetletja prej je začela svojo neoliberalno revolucijo po prihodu na oblast uveljavljati Margaret Thatcher. Britance je pozvala, naj iščejo “slavo v neenakosti”. Pod tem geslom je začela boj z do tedaj močnimi sindikati (in ga tudi dobila), razprodala velik del državnega oz. javnega premoženja in napovedala radikalno znižanje davkov.

“There is no such thing as a society.”

Paradoksalno je, da je thatcherizem še danes za mnoge — tudi pri nas — svetel zgled, kako bi morala oblast urediti odnose med kapitalom in družbo. V korist prvega, seveda. Družba tako ali tako “ne obstaja”. Paradoksalno, ker je tudi thatcherizem prinesel zelo klavrne rezultate. Pa ne samo za ljudi, ampak tudi glede ciljev, ki jih je napovedoval.

Zgodovinar Mark Mazower v svoji knjigi Temna celina navaja podatke, da je bil pred prihodom Thatcherjeve na oblast delež javnih izdatkov v britanskem BDP 42,5-odstoten, po desetih letih njene vladavine pa se je zmanjšal zgolj za 0,7 odstotka.

Tudi delež javnih izdatkov je ostal nespremenjen. V tem je pomembna razlika v primerjavi z Brownbackovim eksperimentom, ki je v pohodu proti ničli šel še korak dlje. Thatcherizem je denar, ki ga je “zaslužil in privarčeval” s prodajo državnega premoženja, potrošil za socialne podpore ogromne množice nezaposlenih, ki jih je pri tem ustvaril. Thatcherizem je bil po Mazowerjevi oceni na koncu neuspešen tudi zato, ker si niti železna lady ni upala pomembneje zmanjšati porabe za zdravstvo in šolstvo. Britanci so pač preveč navezani na svoj javni zdravstveni sistem in niso bili pripravljeni pristati na plombe iz stiropora.

In ravno ta neuspeh thatcherizma je eden od razlogov, da ima njen neoliberalni fiasko med ljudmi in nekaterimi politiki še vedno boljšo reputacijo, kot si jo zasluži. Ker Margaret Thatcher ni uspelo iti do konca, je naredila manj škode, kot bi jo lahko. So pa neoliberalne ekshibicije izgubile podporo pomembnega dela britanskega gospodarstva. Reakcija finančnih trgov na še eno neoliberalno revolucijo Liz Truss — sicer zelo kratkotrajne naslednice Margaret Thatcher — je dala jasen signal, da se britansko gospodarstvo, še posebej po katastrofalnih posledicah projekta odhoda iz EU, ni pripravljeno izpostaviti še enemu ideološkemu projektu neoliberalnih eksperimentatorjev.

Slava neenakosti!

Toda če kaj, je Margaret Thatcher izpolnila obljubo o slavljenju neenakosti. V 90. letih je bilo Združeno kraljestvo najbolj socialno neenaka družba v Zahodni Evropi. Štirinajst milijonov državljanov, od tega skoraj tretjina otrok, je živela v revščini. Z radikalnim zmanjšanjem stanovanjskih investicij je povzročila eksplozijo brezdomstva, ki traja še danes.

Mazower opozarja na dejstvo, da britanska neoliberalna revolucija ni našla posnemovalcev v drugih delih Zahodne Evrope. Razlog za to je po njegovem zgodovinski spomin, saj so se tudi njeni konservativni somišljeniki na celini — od Helmuta Kohla naprej — še predobro spominjali posledic ideoloških spopadov in političnega nasilja iz 30. let in niso bili pripravljeni tvegati, da se jim zgodovina ponovi.

Resnici na ljubo je treba dodati, da je Mazowerjeva Temna celina izšla leta 1998. Poznejši razvoj dogodkov pa je pokazal, da tudi ostanku Zahodne Evrope zgodovinski spomin ni pomagal dovolj, da ne bi počasi krenili po britanski poti.

Brez zakonskih varovalk

Še bolj zapletena situacija je nastala v Vzhodni Evropi. Mazower trdi, da padec Berlinskega zidu ni prinesel zmage demokracije, temveč zmago kapitalizma. Demokracijo je bilo treba šele zgraditi na podlagi nove družbene pogodbe, ki jo je Zahod postavil po krvavi izkušnji iz 2. svetovne vojne. Toda v Vzhodni Evropi je zgodovinski spomin na 30. leta zamenjal spomin na bolečo in bolj svežo izkušnjo z avtoritarnim socializmom.

To je s človeške plati morda razumljivo, za vzpostavitev liberalne demokracije, ki za delovanje nujno potrebuje visok nivo socialne pravičnosti in solidarnosti, pa nikakor ni idealno. Ali z drugimi besedami: Vzhodna Evropa je iz socialistične avtoritarnosti skočila v najbolj brezobzirni neoliberalni kapitalizem. Brez zakonskih in drugih varovalk, ki bi preprečevale zlorabe, krajo, korupcijo in druge družbene patologije.

V imenu zavračanja ponavljanja preteklosti je neoliberalizem za nekatere danes fetiš in najvišja oblika svobode, obenem pa vsak poskus vzpostavljanja pogojev za socialno pravičnost in solidarnost označujejo kot vračanje v avtoritarno preteklost. To ne samo otežuje izgradnjo delujoče liberalne demokracije, temveč jo lahko celo onemogoča. Zamenjuje jo družbeno stanje, ki po sebičnosti, disfunkcionalnosti, polarizaciji in politični manipulaciji sovraštva vse bolj spominja na obdobje, ki je prineslo doslej najhujši konflikt v zgodovini človeštva.

Neoliberalizem rabi kulturni boj

Da neoliberalizem ne samo ne deluje, ampak povzroča škodo, ostaja dejstvo. To sta dokazala tako Thatcherjeva kot Brownback in njuni somišljeniki. Posledice na koncu trpijo navadni ljudje. In tukaj je treba iskati razloge za kulturni boj, ki ponovno, kot v 30. letih, karakterizira in dominira družbeno dogajanje. Na Vzhodu ini na Zahodu — in tudi pri nas.

Neoliberalizem rabi kulturni boj. Zato podpihuje kulturni boj proti feminizmu, migrantom, LGBT populaciji in proti drugim grešnim kozlom. S tem odvrača pozornost od posledic lastnega početja, obenem pa z zlorabljanjem ljudskega nezadovoljstva krepi politično moč tistih, ki so mu pripravljeni služiti in za lastne interese žrtvovati politične svoboščine, človekove pravice, družbeni mir, stabilnost in varnost. To je realnost, ki jo v ZDA predstavljata Trump in DeSantis in njuni republikanski somišljeniki, v Evropi pa skrajna desnica, ki postaja vse bolj mainstream.

Neoliberalizem — očitno disfunkcionalen in destruktiven — s kulturnim bojem krepi skrajno desnico. To so dokazali volilci v Kansasu, ki so samo dve leti po klavrnem koncu Brownbackovega eksperimenta leta 2016 večinsko glasovali za Trumpa.

Da se lahko izide tudi drugače, vidimo v Veliki Britaniji, kjer konservativcem vedno bolj teče voda v grlo, pa tudi v Španiji, kjer se koketiranje s skrajno desnico Ljudski stranki (PP) ni obrestovalo tako, kot je večina pričakovala.

Izročilo danskega pastorja

Kam se bomo postavili v Sloveniji, je odvisno predvsem od nas samih. Če se bomo prepustili inerciji ideološko zaslepljenega priseganja na najbolj grobi neoliberalizem, ki na vsak ukrep za zagotavljanje za demokracijo nujne socialne pravičnosti in solidarnosti odgovarja s kričanjem o komunizmu, se nam slabo piše. Če nas bo zaneslo in bomo odgovore iskali v restavraciji ideoloških zablod iz novejše zgodovine, pa ravno tako.

Okvirje za samostojno in demokratično državo in družbo smo si v Sloveniji postavili z Ustavo. Ta po eni strani zagotavlja pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo, po drugi strani pa Slovenijo definira kot socialno državo, ki spoštuje človekove pravice in politične svoboščine. Znotraj teh parametrov je na podlagi demokratičnih mandatov, ki jih politične opcije dobijo na volitvah, mogoče iskati različne poti — leve, desne in sredinske — do resnično demokratične, svobodne in uspešne družbe. Zunaj teh parametrov pa na nas prežijo tveganja takšnih ali drugačnih avtoritarnosti.

Razen v Ustavi pa bi navdih morda lahko iskali v viziji družbe, v kateri ima malo ljudi preveč in še manj ljudi premalo. Preden me kdo napade, da širim komunajzarske ideje, naj povem, da gre za misel danskega protestantskega pastorja Grundtviga iz druge polovice 19. stoletja. Pastorjevo izročilo je še danes eden od temeljev danske družbe blagostanja — kolikor je je še ostalo.

A naj nam to ne vzame poguma. Namesto da se trudimo, da bi bili druga Švica, postanimo raje bolj danski od Dancev.