Normalno, da v tednih pred volitvami pade še kakšna bolj sočna beseda — če ne še kaj hujšega. Ampak bolj me skrbi to, da se večini ljudi to zdi očitno normalno. Pa kaj, če ga je poslal v p. m. — in na koncu: pa kaj, če ga je vžgal.
V času, ko so civilna gibanja dosegla marsikaj — pravice za LGBTQ+ osebe, za temnopolte, za Rome, za ženske —, je tako verbalno kot fizično nasilje postalo sprejemljivo.
Nekako mi ne sede
To bi še nekako razumel, če bi se dogajalo na desni. Me pa zelo preseneča, koliko jih to podpira iz levega bazena. Klofuta Willa Smitha po štirinajstih dneh še vedno odmeva. Človek je kao branil čast svoje žene. Z batinami? Resno? A smo neandertalci? Avstralopiteki?
Okej, na Štajerskem ni dobro bit preveč pameten, sploh če prihajaš iz Ljubljane, ker hitro prileti kak “focn”. Ampak to je bolj lokalna folklora. Tega jaz še nisem pokasiral niti tam. V življenju se nisem stepel in nikogar udaril, čeprav občasno na Facebooku zapišem, da smo se v vižmarskem bifeju stepli — zaradi popolnoma banalne zadeve, jasno. Gre seveda za šalo.
Nekako mi ne sede, da bi se konflikti reševali na takšen način. Če moj gost po pomoti parkira na sosedovem dvorišču, bi me moral sosed z bejzbol palico čez šimbas?
{embed_info_box}198449{/embed_info_box}
So fucking what
Chris Rock je povedal relativno nedolžno šalo. Prvič, Jada Smith nima raka, ampak eno precej nedolžno bolezen, zaradi katere ji pač izpadajo lasje. So fucking what. Umrla ne bo. Na banki ima milijone dolarjev. Lasulj je po želji.
Drugič, Chris jo je primerjal s filmsko junakinjo G.I. Jane, ki je prikazana kot močna, odločna ženska. Tretjič, Will se je šali sprva nasmejal. Njegovo razpoloženje se je spremenilo šele potem, ko je videl, da je njegova žena slabo sprejela šalo. In je odreagiral, kot pač je.
Res, fajn …
Preseneča me tudi, koliko ljudi vsaj posredno odobrava rusko agresijo na Ukrajino. Desni politični pol je takoj zavzel pravilno stališče, medtem ko so na levem — kamor prištevam tudi sebe — z obsodbo ruske agresije precej omahovali. Češ, res ni okej, da napadeš suvereno državo, ampak kaj pa ukrajinsko večletno nasilje nad ruskim prebivalstvom v donbaškem bazenu? In smo spet tam.
Naša vlada pa je šla še dlje in podprla predlog Zelenskega o zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino, čeprav bi to pomenilo vstop Nata v oboroženi konflikt z Rusijo. Res, fajn.
A smo se za to boril?
Sicer tudi na desnici z nasiljem tudi nimajo težav. Novinar Vinko Vasle je kolegu Igorju Pirkoviču predlagal, da ne bi bilo nič narobe, če bi njegova žena (Ana Tavčar, voditeljica na TVS, op. JBH) kdaj “padla po štengah”. Da ne omenjam groženj kletnih trolov Niki Kovač in nekaterim drugim z levega pola, ki se pač imajo jajca izpostavljat.
In če velja, da tisočkrat izrečena laž postane resnica, potem najbrž velja tudi, da če toleriramo agresijo — verbalno ali fizično — bo ta postala nekaj normalnega in sprejemljivega.
Se pa na žalost bojim, da je ta vlak že odpeljal. A smo se za to boril?