“[ ________ ] je pomenil vrhunec dvajsetih let neizpolnjenih obljub demokracije, da bo obvladala brezposelnost, inflacijo, deflacijo, delavske nemire, strankarski egoizem in še kaj. [ ________ ], ki je bila utrujena sama od sebe in je dvomila o načelih, po katerih je živela, se je skoraj oddahnila, ko se je vse uredilo … Menila je, da je bil [ ________ ] zelo pameten človek — neprijeten, a pameten. Svojo državo je naredil močno. Zakaj ne bi poskusili na ta način?”

Če na prvo črto vstavite “padec Pariza”, na drugo “Evropo”, na tretjo pa “Adolfa Hitlerja”, dobite originalni tekst članka, ki ga je junija 1940, po vkorakanju nacistične vojske v Pariz, iz Bukarešte poslala dopisnica ameriškega tednika Newsweek Rosie Waldeck.

Vstavljanje poljubnih dogodkov, držav in sodobnih “neprijetnih, a pametnih” voditeljev pa vam ponuja matrico za razumevanje mnogih političnih dogodkov in pretresov, ki smo jim priča v današnjem svetu. Naj se vam spodnjice ne zafecljajo v vozel, kot pravijo Američani, saj seveda ne želim uporabljati naci karte in vsakega brstičnega avtoritarca kar povprek zmerjati s Hitlerjem.

Je rekel in glasoval za Mileija

Po drugi strani pa je članek Rosie Waldeck kirurško precizen v opisovanju socialnih, ekonomskih in političnih ozadij in razlogov za meteorski vzpon “neprijetnih, a pametnih” politikov tako v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot danes.

“Njegove ideje mi ne vzbujajo strahu. Ljudje imajo pravico izbrati, kogar hočejo. Dosti nam je politike, ki nam neprestano laže,” je izjavil 26-letni prodajalec Orlando Sanchez — in oddal svoj glas za Javierja Mileija.

Mark Twain baje nikoli ni izrekel priljubljenega citata, da se zgodovina ne ponavlja, ampak se rima, kot me je pred časom v razgovoru podučil britanski zgodovinar Niall Ferguson. Je pa Twain izjavil, da je zgodovina kot kalejdoskop, v katerem se isti pobarvani koščki stekla skozi čas obračajo in mešajo in postavljajo v različne barvne kombinacije. Tu in tam v njih prevladajo različni odtenki rjave. Ljudje se za “neprijetne, a pametne” voditelje odločijo takrat, ko dobijo občutek, da jih je demokracija pustila na cedilu in pripeljala v položaj, ko nimajo ničesar več izgubiti. Ko frustracije, obup in bes nad “obljubami demokracije, brezposelnostjo, inflacijo, deflacijo, delavskimi nemiri, strankarskim egoizmom in še čim” prevladajo nad razumom in so pripravljeni podpreti tudi ideje in ljudi, ki ne prinašajo rešitev. Dovolj je le, da obljubljajo radikalno spremembo realnosti, ki je ne morejo več prenašati. Dovolj je, da jim “neprijetni, a pametni” s prstom pokažejo na tiste, ki naj bi bili krivi za vse njihovo gorje.

Zgodovina je boleča, zoprna

Eden izmed razlogov, zakaj se iz zgodovine tako malo naučimo, je dejstvo, da je ta po pravilu boleča in zoprna in da jo želimo predvsem pozabiti. Prepričali smo se, da se nam ne more ponoviti, če jo bomo le dovolj temeljito ignorirali. Pogosto to počnemo s pretiranim zaupanjem v časovno distanco. Dogodki, ki jih je opisovala Rosie Waldeck, se večini izmed nas zdijo neskončno daleč. V nekem drugem času in svetu, ki ga ni več in se ne more vrniti.

To je zelo varljivo. Rosie je telegram s svojim tekstom iz Bukarešte poslala urednikom v ZDA slabo leto po tem, ko je tja s svojimi starši iz bavarskega mesteca Fürth pribežal petnajstletni judovski begunec Heinz Alfred Kissinger. Ni izključeno, da je med učenjem angleščine prebiral članke Rosie Waldeck, v katerem je opisovala stanje, ki je njegovo družino prisililo v beg iz Evrope.

Naj spomnim, Kissinger je umrl pred nekaj dnevi. Evropa tridesetih let je od današnjih dni časovno oddaljena le za čas trajanja enega človeškega življenja. Zgodovinski čas je hecna stvar, ki ne teče vedno v želeno smer.

Pred meseci sem sodeloval na okrogli mizi s Francisom Fukuyamo, ki je ob tej priliki nekoliko korigiral svojo tezo o koncu zgodovine, saj ta v Ameriki po njegovem še vedno razgraja — in to v napačno smer. “Demokracija v ZDA je ogrožena,” je zatrjeval Fukuyama, “ampak v Evropi ste lahko brez skrbi. Z nekaj izjemami je pri vas še vedno vse v redu.”

Odgovoril sem mu z vicem o beguncu iz Bosne, ki se je med vojno zatekel na Švedsko in se od tam po telefonu pogovarjal z bratom, ki je ostal doma. “Kako je na Švedskem?” — “Eh, oni so dvajset let za nami. Še vedno živijo v miru in sožitju.”

Mi smo na varnem?

Ljudje smo po pravilu prepričani, da se slabe stvari lahko zgodijo le drugim in drugje. Mi smo na varnem. Mi smo fejst ljudje. Tudi s tega vidika je članek Rosie Waldeck zelo poučen. V njem ne opisuje dogajanja samo v Nemčiji, ampak v Evropi. Ko je bil objavljen, je bil Hitler na oblasti že dobrih sedem let. Kaj je med tem počel, opisuje ameriški zgodovinar Saul Friedländer v knjigi Leta preganjanja: Nacistična Nemčija in Judi med 1933 in 1939. Danes smo trdno prepričani, da so se stvari, jih opisuje Friedländer, dogajale zgolj tam.

To seveda ni res. Kot piše zgodovinar Mark Mazower v svoji knjigi Temni kontinent, so bili antisemitizem, nacionalizem, obsedenost z demografijo, preživetjem in preporodom nacije — skozi fetišiziranje rojevanja, “družinskih vrednot” in evgeniko —, paranoja in sovraštvo do drugih in drugačnih še kako prisotni v večini evropskih držav. Po koncu 1. svetovne vojne je v Evropi nastal cel kup ustavnih demokracij. Dve desetletji kasneje ni bilo skoraj nobene več. Trend je bil skoraj povsod usmerjen k vse večji avtoritarnosti in nacionalizmu. Preobrat se je zgodil, ko je Nemčija v tem trendu odšla predaleč, v agresijo. Ne samo navznoter, ampak tudi navzven. V svetovno vojno in v obdobje, ki ga Friedländer opisuje v drugem delu svojega opusa, Leta iztrebljanja: Nacistična Nemčija in Judi med 1939 in 1945.

In pri tem seveda ne smemo pozabiti, koliko domačih pomagačev — fejst ljudi — so pri tem opravilu imeli na ozemljih, ki so jih zasedli.

Pretiravanje

Z zazrtostjo v zgodovino seveda lahko tudi pretiravamo. Nekaj je učenje iz preteklosti, drugo pa obsedenost z njo — še bolj pa prepričanje, da ji ne moremo ubežati. Fatalizem in prepričanje v neizogibnost ponavljanja zgodovine sta še nevarnejša od vere v neizogibnost svetlejše prihodnosti.

Pri prvem gre za politiko večnosti, kot jo opisuje Timothy Snyder, priljubljeno med avtoritarci Putinovega kova, ki ne obljubljajo lepše prihodnosti, ampak zgolj brezkončno trpljenje in maščevanje za vse slabo, ki se nam dogaja in za kar so krivi drugi. Timothy Garton Ash temu pravi hiperamnezija. Sam bi jo opisal kot obsedenost z ideološko prirejeno zgodovino in njeno zlorabo za izkoriščanje frustracij in besa, brez ponujanja realističnih materialnih rešitev za razloge, ki so pripeljali do njih.

Težava z rusko zgodovino je v tem, da je nepredvidljiva, je te dni v Strasbourgu na konferenci Observatorija za poučevanje zgodovine v Evropi izjavila Aleksandra Romancova, izvršna direktorica kijevskega Centra za državljanske svoboščine, ki je lani prejel Nobelovo nagrado za mir. Politika neizogibnosti gre v drugo smer.

“Kratke anomalije”

Zgodovina ni nepredvidljiva, ampak nepomembna in moteča. Temna obdobja so v tem miselnem vzorcu zgolj občasne kratkotrajne anomalije, izjeme od pravila, ki nam zagotavlja, da bo prihodnost vedno in po defaultu lepša, mirnejša, prijaznejša in boljša. Neglede na to, kaj bomo počeli v sedanjosti. Da bi se utrdili v tej veri, kompleksnim zgodovinskim dogodkom in dogajanjem, ki bi se lahko obrnili tako ali drugače, pripisujemo avtomatično logičnost in zgodovinsko neizogibnost. Druga svetovna vojna se je lahko končala zgolj tako, kot se je: z zmago nad nacizmom. Sovjetskemu avtoritarnem imperiju je bilo v zibelko zapisano, da bo slej kot prej klavrno propadel. Padec Berlinskega zidu je prinesel logično in trajno združitev Evrope na temelju skupnih demokratičnih vrednot. Stvari se na koncu vedno nekako uredijo same po sebi in na bolje, zato verjamemo, da lahko v jezi cepetamo in razbijamo do mile volje, brez dolgoročnih posledic in glavobola. Sporočilo politike večnosti in politike neizogibnosti je na koncu enako: na prihodnost, v kateri bomo živeli, nimamo ne vpliva, niti odgovornosti do nje. Kar bo, pač bo.

Zmerni spomin

Prava pot je verjetno nekje vmes. Zmerni spomin, kot svetuje Garton Ash. Poznavanje dejstev in kritično razumevanje zgodovine, ki nam omogočata, da se iz nje učimo, obenem pa ne zakrivata dejstva, da naša prihodnost ni začrtana v preteklosti, ampak je odvisna od nas. Od uspešnejšega reševanja vseh tistih družbenih, ekonomskih in političnih izzivov, ki jih je opisovala Rosie Waldeck in s katerimi se soočamo tudi danes.

Usoda nam ne bo prinesla ne neizogibnega trpljenja ne vojne in še manj avtomatičnega blagostanja in miru. Odgovornost za prihodnost je naša, odvisna je od tega, kar počnemo tukaj in zdaj. Boj za mir, svobodo in demokracijo nikoli ni končan. Če bomo kalejdoskop zgodovine še naprej tako vneto polagali v roke “neprijetnim, a pametnim”, se nam lahko zgodi, da bomo ponovno končali v odtenku rjave. Temno rjave.