Da gre pri izraelskem napadu na Gazo za genocid, sem pisala že v prvi kolumni po tem. Ko je še vsa mednarodna skupnost — s Slovenijo in mediji vred — govoričila o izraelski pravici do samoobrambe. Zato je poziv Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) Izraelu, naj izroči Benjamina Netanjahuja zaradi suma prakticiranja vojnih zločinov, sedem mesecev in pol po tej sramotni moralni dezorientaciji zame nekakšna zmaga.

Že res, da Netanjahu ni edini, za katerega je haaško sodišče izdalo ta poziv. Je pa ključen. Kajti Netanjahujev cinizem in neprikriti užitek v govorjenju o tem, kaj vse so Palestinci v Gazi že doživeli in še bodo — pa tudi naslajanje nad močjo Izraela (pred kamero še posebej), prav njega dela za tistega, ki lahko parira največjim sadistom zadnjih nekaj desetletij. Recimo Miloševiću.

Osebna satisfakcija

Mene osebno Netanjahu neustavljivo spominja ravno na Miloševića. In zato mi je haaški poziv za izročitev v osebno tolažbo. Da ne rečem satisfakcijo. Tak poziv je bil izdan tudi za Miloševića. Ki se na sodišču seveda ni zglasil takoj. A je nazadnje vendarle tam končal. Tako kot še mnogi drugi. Upajmo, da bo nekoč v prihodnosti to doletelo tudi Netanjahuja. 

Lahko rečete, da je takšno upanje naivno. Idealistično. Ali kaj podobnega. Ali še hujšega. Da so bili takšni pozivi izdani tudi za posameznike, ki zaradi vojnih zločinov niso nikoli končali pred haškim sodiščem. Recimo za Putina. A sama menim, da je tu treba soditi nekoliko drugače. Bolj večplastno. In bolj sofisticirano.

Tudi navadni peki

To pa zato, ker so naloge haaškega sodišča bistveno bolj sofisticirane, kot se na prvi pogled zdi. ICC vendarle deluje — ker to je že treba odkrito priznati — kot neodvisen mednarodni moralni kompas. Neodvisen od kolonialnih in imperialnih interesov velikih mednarodnih igralcev. Tako Rusije kot ZDA. Kar kažejo reakcije na poziv po Netanjahujevi izročitvi, ki so ga ZDA sprejele z ogorčenjem. Ki izhaja iz prepričanja ZDA, da so one in nihče drug mednarodni razsodnik o vsem. Tudi o tem, kakšna moralna stališča je treba zavzeti do mednarodnih dogodkov in posameznih akterjev v njih.

ZDA ne morejo dojeti, da je v mednarodni skupnosti lahko še kdo drug razen njih moralni kompas. In to mislijo resno. Ne samo ameriški predsednik in zunanji ministri. To so mislili tudi navadni peki, s katerimi sem se pogovarjala na plaži v Kailui. Američani so samoumevno prepričani v svojo moralno superiornost. Prepričanje, ki ga v Evropi poznamo iz drugih primerov. Prepričanje, ki ni samo neprijetno. Ampak tudi nevarno. Zelo nevarno. Evropejci smo se o tem lahko že večkrat v zgodovini prepričali. In ves svet. Neglede na to, da so se na Hawai’i Pacific University študenti učili, da so ZDA dobile vse vojne, v katerih so sodelovale. Tudi vietnamsko.

To rabimo

S tem je povezan prvi pomen poziva za izročitev Netanjahuja. Haaško sodišče je spet dokazalo, da v današnji izrazito evropocentrični in interesom zahodnega kolonializma in imperializma podrejeni mednarodni skupnosti vendarle obstaja vsaj relativno avtonomna institucija. Kar je lepo videti. In jo še bolje imeti. Takšno institucijo mednarodna skupnost potrebuje. Mednarodna skupnost potrebuje institucijo, ki je zmožna obtožiti tudi tiste, ki jih zahodni imperializem ščiti. Tiste, katerih podaljšek so posamezniki, ki jim haaško sodišče želi soditi za vojne zločine.

Netanjahu je takšen podaljšek ameriškega imperializma. Zato je jasno, da so ZDA živčno odreagirale na zahtevo za izročitev Netanjahuja. Sodišče se je s tem usmerilo zoper ameriškega igralca. Ki ga ZDA ščitijo. Vojaško podpirajo. Mu dobavljajo orožje za pobijanje Palestincev v Gazi. S tem se je haaško sodišče vsaj posredno zoperstavilo ZDA. Čeprav se jim neposredno ne more. Ali ne upa.

Moralni kompas

Drugi pomembni učinek poziva za izročitev Netanjahuja pa je dejstvo, da je haaško sodišče po dolgih mesecih mednarodne moralne dezorientacije v zvezi z dogodki v Gazi vendarle določilo merila, za kaj gre.

Morda bo kdo rekel, da je to samo moraliziranje, ki nima teže. Sama se s tem ne strinjam. Ljudje smo poleg vsega drugega tudi moralne živali. Celo tisti, ki se iz morale in moralnih kompasov odkrito norčujejo, češ, to je za majhne otroke, treba je odrasti — od mojih sorodnikov do kolegov na oddelku, fakulteti, univerzi, pa do Slovenije in mednarodne skupnosti nasploh —, namreč kljub kršenju temeljnih moralnih principov (recimo pomagati invalidni osebi, ne goljufati pri znanstvenih objavah itd.) vztrajajo, da so njihova dejanja ali stališča moralna ali vsaj moralno nevtralna.

Odkod torej ta potreba, če morala ni pomembna? Delajo isto, kar v zvezi z etnocidom v Gazi počnejo Netanjahu in ZDA: zanikajo svojo moralno izprijenost. Zato je pomembno, da obstajajo neodvisni akterji, ki vzpostavljajo moralni kompas.

Nekaj je zelo narobe

In haaško sodišče je naredilo prav to. S pozivom za izročitev Netanjahuja je postavilo zgodovinski moralni kompas. Zdaj je jasno, da Netanjahu dela nekaj zelo narobe. To je jasno celo ZDA. Sicer ne bi tako živčno odreagirale.               

Po mojem je treba zdaj počakati, kdaj bo Netanjahu dejansko končal na haaškem sodišču. Morda bo kdo rekel, da se to ne bo zgodilo nikoli. Saj tudi Putin ni končal tam.

Sama bi dodala dvoje. Prvič: Putin še ni končal tam. O tem, kdo pred haaškim sodiščem konča in kdo ne, lahko sodimo šele ob smrti posameznikov, za katero je haaško sodišče izdalo zahtevo za izročitev. In drugič: sama menim, da Netanjahu ni igralec istega kalibra kot Putin. Netanjahu je druga liga. Kot je bil tudi Milošević. Drugorazredni igralci pa pred haškim sodiščem končajo prej kot prvoligaši. Igralci prve lige. Tudi v športu lažje pogrešajo v ekipi drugorazrednega igralca kot pa recimo Dončiča. Ali Messija.