Vrh Nata v Ankari je potekal in se tudi zaključil po pričakovanjih. In to kljub dejstvu, da je pred začetkom veljal za sestanek, ki naj bi ga (usodno) določila nesoglasja med evropskim in ameriškim delom Nata. Od pričakovanih sporov ni bilo nič. Vsi so se v en glas strinjali o vsem. Nato je tokrat — spet, tako kot vedno — močnejši kot kdajkoli.

Vse je torej lepo in zelo v redu. Zato se na prvi pogled ne zdi smiselno pisati o nečem, kar je zelo v redu. Tako neproblematično. Glede česar se vsi strinjajo. In kjer so vsi tako prijateljski eden do drugega.

Toda ravno zaradi tega polakiranega videza, ki je v Ankari na koncu prevladal — vsaj za javnost in medije — nujno opozoriti na nekaj dejstev, ki se za tem videzom skrivajo. In ki so kolateralna škoda tega videza.

Cesar je nag

Vedno znova je treba povedati, da je cesar nag. Pa četudi to vsi vidijo. Čeprav o tem modro, strateško molčijo. Ali s figo v žepu gledajo stran.

To je značilno kar za nekaj evropskih članic Nata. Predvsem v zvezi z Natovo oz. Trumpovo zahtevo, da se morajo izdatki za oboroževanje do leta 2035 v vseh članicah Nata zvišati na 5 % BDP (3,5 % strogo za oboroževanje oz. vojsko, 1,5 % pa za projekte dvojne rabe).

Kar nekaj evropskih članic računa, da se bodo te zahteve s koncem Trumpovega mandata znižale. In jih zato ne jemljejo resno. Kar pomeni, da vsaj nekatere članice Nata vedo, da je pakt trenutno talec Trumpove politike. Njegovih političnih idej. Ambicij. In interesov. Izmed katerih je ključni “America first!”.

To tudi pomeni, da je Nato za Trumpa sredstvo, ki ga je treba uporabiti za to, da bo čimbolj služil interesom ZDA. Ob vsem svojem besedičenju, polnem nesmislov, nelogičnosti in/ali laži — na kar smo se že navadili —, Trump v Natu išče dvoje. Najprej mu gre za uveljavljanje koristi in interesov ZDA. Neglede na interese in koristi drugih članic. Vojna v Iranu je tak izrazit primer.

Kšeft

Drugi Trumpov cilj pa je uporabiti Nato za čim večje zaslužke ameriške vojaške industrije. Trump je pač kšeftar, kot bi temu rekli Slovenci. Za Trumpa je kšeft vse. Tudi Nato. Nato je zanj možnost, da bi ZDA čim več zaslužile s prodajo orožja. Da bi to dosegel, grozi. Žuga. Laska. Napada. Verbalno. In vojaško. Zato sili članice h kupovanju orožja. Da pa bi to dosegel, morajo članice povečati obvezni delež BDP za orožje. Pri tem ne gre za nikakršno varnost, čeprav je imajo vsi polna usta. Gre samo za posel. Za zaslužek. In za profit.

Trumpovemu zaslužkarskemu pristopu sledijo tudi tiste članice Nata, ki imajo vojaško industrijo. Tako kot Trump si obetajo večje zaslužke. Druge članice Nata pa s figo v žepu čakajo, da se bo Trumpu iztekel predsedniški mandat. Upajoč, da bo novi predsednik vodil drugačno vojaško politiko.

Res je, da so se na koncu vrha v Ankari vsi smehljali. Se trepljali. In se strinjali. A to smehljanje, trepljanje in strinjanje ima rok trajanja. In za smehljanjem, trepljanjem in strinjanjem se skrivajo zelo različni interesi. Za katere pa so se vsaj nekateri evropski politiki odločili, da jih trenutno še ne bodo obelodanili. Za to še ni pravi čas. Ne še zdaj.

Posipani s pepelom

Ti zadržki in pomisleki pa ne veljajo za novo slovensko vlado. Ne za njenega predsednika ter za zunanjega in obrambnega ministra. Na vrhu Nata so se posuli s pepelom, ker Slovenija leta 2025 ni izpolnila obljube o porabi 2 % BDP za vojsko. Vsi trije slovenski predstavniki so ponižno obljubili, da se bodo poboljšali. Da bo Slovenija odslej namenila več denarja za nakup orožja. Torej za profite zahodnih proizvajalk orožja. Kar je sicer zapakirano v govoričenje o obrambi Slovenije. In o slovenski varnosti. Ki da bo zagotovljena, ko bo Slovenija kupila orožje, ki ga zahteva Nato.

To je seveda metanje peska v oči slovenski javnosti. Pri orožju, ki ga mora Slovenija kupiti, gre v resnici predvsem za interese Nata. In za interese zahodne vojaške industrije. Za profite. In zaslužke. Ne pa za obrambno sposobnost in varnost Slovenije. Čeprav bodo vsi, ki v Sloveniji zagovarjajo te vojaške nakupe, trdili obratno.

“Pomembnejši kot kdajkoli”

Značilen primer takšnega govorjenja je recimo tudi Kacinovo govorjenje o nujnosti obrambnih investicij, ki jih je izpostavil v intervjuju pri Možini in pred kratkim v Delu. Kacin se v obeh primerih ne samo ni mogel vzdržati sovražnega govorjenja o Levici in še posebej o Asti Vrečko. Na TVS je najprej ugotovil, da je danes Nato “pomembnejši kot kdajkoli”, na koncu pa je še rekel: “Jaz bom naredil vse, da Asta Vrečko ne pride nikdar več v vlado. To je bilo obdobje norosti, tega ideološkega, kulturnega nasilja. To ne pelje nikamor. In enkrat je dost. Za vedno!”

O Natovih težavah s Slovenijo pa je povedal: “Slovenija je neverodostojna, ker do te vlade ni hotela razumeti, da je vsaka zaveznica dolžna poskrbeti za lastno obrambno sposobnost. Če ta ne zadošča, imamo kolektivno obrambo in druge zaveznice pristopijo na pomoč.

Osmerokolesniki

Da mora vsaka članica najprej sama poskrbeti za lastno obrambo, šele potem ji pomaga zavezništvo, razumem celo jaz, ki nisem obramboslovka kot Kacin in Janša. Tisto, česar ne razumem — in česar mi ni pojasnil še noben slovenski politik, ki zagovarja nakupe osmerokolesnikov in podobnega, niti noben vrh Nata —, je nekaj drugega: kako bo nakup nekaj osmerokolesnikov Sloveniji zagotovil, da se bo sama branila pred napadi potencialnih agresorjev?

Ali povedano drugače: bo denar, ki ga bomo v skladu z zahtevami Nata porabili za oborožitev, res optimalno porabljen denar? Ali ne gre v resnici za to, da bo to optimalno porabljen denar za interese Nata, ne pa za obrambno sposobnost Slovenije?

Kot obramboslovno neizobraženi in v tem pogledu omejeni osebi me doslej še nihče ni prepričal, da bo nekaj osmerokolesnikov zagotovilo primerno obrambo celotne Slovenije. Kot mi tudi še nihče ni dokazal, da je za varnost in obrambo Slovenije in Slovencev pomembnejši nakup zahtevanega orožja kot pa usposobitev in vzdrževanje zaklonišč za civilno prebivalstvo. Da drugih vprašanj niti ne omenjam.

O čem pa ni bilo govora

Dokler nam, preprostim in omejenim neobramboslovcem politiki ne bodo znali z argumenti dokazati, da bodo obvezni nakupi orožja zagotovili, da se bo Slovenija lahko branila pred agresorjem, je iluzorno pričakovati, da bodo Slovenci, ki sicer ne mislijo, da Slovenija hlapčuje Natu, postali zagovorniki obveznih nakupov orožja. Asta Vrečko gor ali dol. Bilo bi dobro, če bi se Kacin in ostali malikovalci Nata zavedli, da osebna sovraštva in diskreditacije ne morejo prikriti pomanjkljive argumentacije in pomanjkanja dokazov.

Ker ja. Celo tisti, ki smo do Nata in do slovenske politike v zvezi z Natom skeptični, razumemo, da je treba skrbeti za obrambo Slovenije. Nihče nima nič proti, da se za to obrambo poskrbi. A kar ljudi razburja, je to, da se denar namesto za obrambo samo namenja za za obrambo Slovenije nesmiselne nakupe orožja, ki nam ga Nato hoče prodati. S katerim vojaška industrija zahodnih držav hoče zaslužiti. In za uporabo tega orožja za vojaške akcije Nata, ki imajo velikokrat vsaj pridih agresij in napadov na suverene države.

V tem smislu je poučno, da se je vrh Nata v Ankari končal s popolnim soglasjem, da Iran ne sme imeti jedrskega orožja. Ker bi s tem ogrožal članice Nata oziroma zahodne države. O tem, da nekatere članice Nata to orožje imajo in da bi lahko z njim ogrožale nezahodne države, seveda ni bilo govora. Kot tudi ni bilo govora o genocidu, ki ga Izrael — ki jedrsko orožje ima — izvaja v Gazi in v Libanonu.