Začnimo na začetku. S predsednico.

Predsedničin govor je bil razmeroma dolg. Bil je nekakšen politični manifest novopečene političarke “Nataše”, kot se je sama pomenljivo poimenovala. Od samega začetka govora je bilo očitno, da želi z vso vsebino povedati, da želi govoriti vsebinsko. Da lahko končno pokaže, kako izgleda predsedniški govor — v brk Pahorjevemu domnevnemu (in ne vedno samo domnevnemu) praznorečenju in obešanju na velike besede.

Z retoričnega vidika je bil govor … — dober. Boljši od večine Pahorjevih. Ne odličen, a tudi ne slab. Čeprav se s predsednico ne strinjam tako rekoč v ničemer, ji je uspelo podati korekten, učbeniški govor liberalne političarke leta 2023. Optimističen, z očitnimi ambicijami, da bi bil “državniški”. A nazadnje vendarle dolgočasen. Ker je bil intelektualno gledano značilno liberalno boren in ozkogled.

Raba sintagme

Ta mila ocena pa ne more zakriti dejstva, da je političarka, kakršna je “Nataša”, nevarna političarka. Ker se preprosto ne zaveda ideoloških razsežnosti lastne pozicije. Ne zaveda se, da je liberalka. Čeprav nenehno ponavlja, da je. Ne zaveda se, da je liberalizem politična, ne nadpolitična pozicija. Ne zaveda se, da nismo več v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so ustanovni očetje Unije poudarjali človekove pravice in ko smo skakali od navdušenja, da smo našli filozofsko-politično-pravni recept za povojno Evropo in svet. Ne zaveda se, da človekove pravice dandanes niso več politično nevtralen, “sekularno teološki”, splošno sprejet koncept. Ne zaveda se, da se je stvar po letu 1968 in poznejšem naglem razvoju sociološke ateistične protoreligije začela razvijati v neslutene smeri. In da tista splošnost “ČP-ja” — kot bi črkoval prof. Pribac — ne obstaja več. Raba sintagme je sintagmo spolitizirala.

Ta domnevna nadpolitičnost “Natašine” vizije “miru in strpnosti”, ta nadpolitičnost liberalizma se je lepo izrazila v onkrajkulturnem, naravnem, geološkem, biotskem imaginariju, ki je zaznamoval drugi del proslave.

Protoreligiozni eko-lib-nacionalizem

Predsednica očitno ne razume, da smo kronično razdeljena družba. Ne razume, da protoreligiozni eko-lib-nacionalizem, ki nam ga je naročila za dan državnosti in ki naj bi spravno pokril slovenstvo pod plašč matere Zemlje in očeta Neba, ne more razvozlati tega vozla. Ne razume, da je vse skupaj malo bolj kompleksno.

Pod preobleko zavzemanja za vsakršno strokovnost — ah, ta strokovnost — in boja zoper ekstremizme in radikalizme, ki jih je okarakterizirala kot ksenofobijo, homofobijo “in interfobijo” (to slednje sicer v nekem svojem tvitu), je subtilno povedala, da se ji zdi po svoje prav, da opozicije ni na proslavi. Prosim? Da. Pod preobleko lepih besed je predsednica velik del ljudstva — recimo jim konservativci — ne samo “ošvrknila”, temveč nam je kratko-malo odrekla dobronamernost in dobrosrčnost. (Vemo namreč, čému se v sodobni liberalni rabi reče “homofobija” in drugim popularnim -fobijam. Vsemu konservativnemu, pač neliberalnemu.) Nismo mi tisti, na katere se sklicuje Prešeren v tako rekoč državotvorni Zdravljici, ko pravi “prijatlji, ki dobro v srcu mislimo”. S tem pa — posredno — da nismo del narodove skupnosti.

Predsednica se očitno ne zaveda, da je osrednje mesto aktualne politične delitve nekaj, česar sama sploh ne razume kot političnega vprašanja. To, čemur ona (in sploh vsi liberalci) pravi strpnost in mir — in ju ima kot taki za obči, nadpolitični vrednoti —, je samo posebna vizija miru. Liberalna. Strpna. Vsegliharska. Atomistična. Individualistična. Antitradicionalistična.

Ta nadpolitični značaj “Natašinega” miru se je odražal tudi v nadaljevanju proslave. Politični optimizem in zanos sta se harmonično prepletla z izrazito pozitivnim, zeleno-modrim, svežim, skoraj religiozno obožujočim slikanjem Narave.

Mogoče najboljši. In pika.

Nato se je začel kulturniško-umetniški del. Tu si lahko privoščimo odstavke za pohvale. Ker so več kot na mestu. Na proslavi sem bil z očetom in sem mu na koncu rekel, da je prav mogoče reči, da kulturnega programa na takšnem nivoju ni sposobna doseči nobena druga država na svetu. S tem ne ciljam na (politično) vsebino, temveč na kulturni program kot kulturnoumetniški program. In še vedno se mi zdi, da nisem močno pretiraval. Mislim, da smo na tem področju prav mogoče najboljši. In pika.

Recimo glasbeno subtilni. Tako glede kompozicije in aranžmajev — kudos, Matija Krečič! — kot glede izvedbe. Izvirni in sveži. Gledali smo likovno, vizualno in grafično vrhunsko in domišljeno proslavo. Krog. Gibanje. Raznoliki načini performansa. Tudi izbira nastopajočih, igralcev, plesalcev, pevcev. Vključno s fantastično izvedbo popularne himne slovenske samostojnosti, pesmi Slovenija, moja dežela s solistom Robertom Pešutom. Da, “tudi moja dežela”, je bilo v simbolnem smislu slišati z odra. Kot bi s to scenaristično odločitvijo glede izvajalcev želeli dodati še zadnji košček k dokončanju osamosvojitve.

Pasivno in passé

V primerjavi s to proslavo se lahko “Janševe” proslave preprosto skrijejo in milo prosijo odpuščanja in poduka s strani tokratnih ustvarjalcev. Slovenski tradicionalni nacionalisti kot da nimajo občutka za umetnost in estetiko. Ali pa ga ljubosumno skrivajo. Proslave pod desnimi vladami — ali pod pokroviteljstvom desnih političnih opcij, kot recimo proslava dan potem na Vrhniki — so kot po pravilu izrazito sentimentalistične, predvidljive in dolgočasne.

Seveda ni namen proslave, da bi bila izvirna. Namen je, da proslaví to, kar se proslavlja. In dà: če je preveč izvirna in umetniško kreativna, je kot proslava lahko slaba. A ta pomislek še ne odgovori na kičasto predvidljivost in nedomišljenost “desnih” proslav. Ne odgovori na vprašanje, naprimer, kakšno vlogo igra romantično-ljubezenski šlager Nuše Derenda, ki smo ga slišali na Vrhniki, pri proslavljanju naše državnosti. Prav tako ne odgovori na vprašanje, v čem je živost naroda — in to naroda, ki je končno in pravkar dobil svojo državo in postal zgodovinski subjekt —, če pa je vse, kar ga povezuje in kar praznuje, preteklo(st). Če pa je vse, kar ga povezuje, na tak ali drugačen način pasivno, passato in čustveno. Ne pa tudi miselno. Ne pa tudi voljno. In ne ustvarjalno.

Romantično razumevanje države

Desničarji razumejo državo romantično, “herderjevsko”. Ponavljaje evocirajo mitsko lepoto slovenske zemlje, naravnih čudes in starih običajev, ljudskih pesmi. Desničarska državnost v tem smislu ni živa, ni aktualna. Za desničarsko dojemanje državnosti se zdi, da se je v precejšnji meri zataknilo v rodoljubju 19. stoletja. Polno je sentimentalnega spominjanja na herojsko preteklost in sovjeticističnega zapovedovanja ljubezni do domovine. Poskus utrjevanja ljubezni do domovine. Še več! Poskus utrjevanja ljubezni do domoljubja. Na njem je kakor da nekaj neavtentičnega, nekaj … — zmedenega. Kmalu še o tem.