Dogodki v vojni v Ukrajini se razvijajo po navidez nepričakovanem scenariju. A v resnici ni tako. Razvijajo se po povsem pričakovanem scenariju. Je pa težava, ga takega scenarija niti Evropa niti EU niti Zelenski iz neznanih razlogov niso predvideli.

Najprej se je Trump — ki v Ukrajini noče vojne, ker hoče njene rudnine za potrebe ameriške industrije — razšel z Evropo. Evropsko unijo je odkrito obtožil, da je zainteresirana za vojno v Ukrajini.

To je seveda res. Celo Trump včasih pove nekaj, kar je res. Evropa oz. EU sta že od začetka vojne v Ukrajini odločeni, da Ukrajino žrtvujeta ruskemu imperializmu, da bi ga zaustavili pred drugimi posegi v Evropo. O katerih tako EU kot NATO stalno govorita. In z njimi strašijo državljane evropskih držav zato, da bi podpirali vojno v Ukrajini. Torej militarizacijo EU. Vojaško industrijo. EU in njeni državljani pa seveda tudi raje vidijo, da v vojni z Rusijo umirajo Ukrajinci kot pa oni sami.

Zato ni v interesu Evrope, da se vojna v Ukrajini konča. To tudi ni v interesu nobenega proizvajalca orožja. Zato je za EU pogoj za končanje vojne v Ukrajini popolna zmaga Ukrajine nad Rusijo. Tako imenovani “pravični mir”.

Oba cilja sta seveda neuresničljiva. 

Zelenski se je uštel

Ukrajina ne more vojaško premagati Rusije. Zelenski je napačno računal, da bo Ukrajina zmagala s pomočjo NATO pakta, ki da se bo v vojni aktiviral na ukrajinski strani.

Glede tega se je uštel. Neglede na to, koliko je NATO govoril, da podpira Ukrajino, in neglede na to, kako se je na strani Ukrajine angažirala EU, ta ne bo sprejela Ukrajine med članice po hitrem postopku. Niti je ne bo sprejel medse NATO. Tako EU kot NATO se namreč zavedata, da bi to pomenilo novo vojno — morda celo svetovno —, v kateri bi umirali tudi Evropejci. Tega pa Evropejci nočejo. Hočejo, da umirajo drugi. Recimo Ukrajinci.

Zato EU pomaga Ukrajini s tako imenovano vojaško pomočjo v orožju v vrtoglavih zneskih, s katerimi bi lahko rešila večino problemov lastnih državljanov. Zato EU hoče, da vojna traja. Neglede na količino denarja, ki jo je treba zmetati vanjo.

Enako utopičen je tudi drugi evropski pogoj za zaustavitev ukrajinske vojne. Tako imenovani “pravični mir”. To zdaj ni več možno. Takšnemu miru je bila Ukrajina najbliže takoj na začetku vojne, ko smo vsesplošno popljuvani mirovniki zahtevali njeno ustavitev. Zdaj je jasno, da o kakršnemkoli “pravičnem miru” ni več govora. Na pogajanjih, na katerih se o prihodnosti Ukrajine dogovarjata ZDA in Rusija, Ukrajina ne sedi niti kot opazovalka. Kaj šele kot akterka. 

Ni več poti nazaj

Drugi ključni korak, ki ga je v zvezi z Ukrajino oz. njenimi rudninami izvedel Trump, pa je bila prekinitev podpore Zelenskemu. Trump je Zelenskega odkrito označil za diktatorja, ki ni zmagal na demokratičnih volitvah. Poleg tega pa še za nesposobnega pogajalca, saj da bi lahko že zdavnaj izpogajal mir.

Zelenski je na to odreagiral tako, da je ponudil svoj odstop, “če bi to pripeljalo do miru”. Pri tem ga je bilo zanimivo opazovati. Prvič se je zgodilo, da Zelenski ni bil poln samega sebe in svojega narcisističnega samonavdušenja. Zgodilo se je namreč, kar se patološkemu narcisu mora zgoditi, da se prizemlji: pride namreč drug, še hujši patološki narcis in ga pohodi. Za patološke narcise ljudje namreč niso ljudje, ampak uporabne, koristne stvari. Ko jim več ne koristijo, pa jih zavržejo. Kot se stvari pač zavržejo. In Trump je Zelenskega zavrgel. V koš za smeti. Pred celotno svetovno javnostjo. Od tu ni več poti nazaj. Nobena resnična rehabilitacija ni več mogoča.

Igralci niso politiki

Odstranitev Zelenskega je bila vedno samo vprašanje časa. Zelenski je namreč igralec. Ne politik. Temu primerno je svojo vlogo ukrajinskega predsednika opravljal kot igralec. Ne kot politik. Če bi namesto Zelenskega Ukrajino vodil prekaljen politik tipa Lavrov, se Ukrajini ne bi zgodilo, kar se ji je. Zelenski je osebno padel na svojem narcisizmu. V duhu tega je nekoč celo izjavil, da je biti voditelj Ukrajine vloga njegovega življenja. Kar je tragično za Ukrajino. Da je s svojim igralskim pristopom, z igralskim nepoznavanjem in nerazumevanjem politike in z igralskimi sposobnostmi bil vnaprej obsojen na to, da bo samo marioneta Evrope, EU in NATO pakta. Delo politika je opravljal neprofesionalno. S svojo neprofesionalnostjo je škodil Ukrajini. Ukrajincem. Evropi. In svetu. Zdi se, da je tega zdaj konec.

Evropa bo za njim seveda žalovala. A v resnici za njim ni treba žalovati. V resnici bi mu bilo treba izstaviti račun za neprofesionalno opravljanje poklica predsednika. Ker neglede na vse, kar si lahko mislimo o profesionalnih politikih, ti vendarle niso isto kot profesionalni igralci. Tu gre za dva ločena poklica. Za dve ločeni profesiji.

Kolateralna škoda

Tudi ni treba imeti nobenih iluzij, ko gre za Trumpa. Tudi Trump ima isti problem kot Zelenski: ni profesionalni politik. Seveda vemo, da v ZDA obstajajo profesionalni politiki visokega ranga. A težava je, da se je Trump obdal s sorodniki, prijatelji in podporniki, ne pa z resnimi profesionalci. S tistimi, ki se strinjajo z njegovimi zdravorazumskimi uvidi in grandioznimi idejami. In ki imajo tudi sami podobne zdravorazumske uvide. In grandiozne ideje.

Ker torej Trump deluje po logiki zdrave pameti, po logiki svojih in ameriških interesov in po logiki “America First!”, je povsem mogoče, da bo vojno v Ukrajini res ustavil. Tako kot ne bo ustavil vojne v Gazi, dokler ne bo mogel tam graditi hotelov. Vojna je v Trumpovih očeh samo sredstvo za doseganje lastnih ciljev. V vojni pobiti ljudje so kolateralna škoda, zaradi katere se ni treba vznemirjati. Navsezadnje so ljudje samo stvari. In ker hoče Trump rudnine v Ukrajini, je za to, da jih dobi, pripravljen Putinu dati v Ukrajini, karkoli hoče. Če mu le Putin dá ukrajinske rudnine. 

V interesu Amerike je torej mir v Ukrajini. Zato mir bo. Najverjetneje. Z Zelenskim. Ali brez njega.

Pa še to: ne smemo pozabiti, kakšno vlogo je ob izbruhu vojne v Ukrajini odigrala postavitev orožja NATO pakta onkraj z Gorbačovom dogovorjenega območja. Že zato, ker je verjetno povezana tudi z njenim koncem. Stabilnim koncem.