Brina Svit, avtorica romana Adiós Buenos Aires se po nekaj letih odsotnosti odloči, da gre še enkrat — zadnjič — v Buenos Aires, prizorišče svojega romana Coco Dias ali Zlata vrata (Cankarjeva založba, 2008), in napiše neke vrste nadaljevanje. Le da prvoosebna pripovedovalka tokrat ni Valérie Nolo, njena romaneskni alter ego, ampak Brina Svit sama, ki se sprašuje, zakaj se je morala še enkrat vrniti v Buenos Aires. Odgovor je v “majhnih vsakdanjih čudežih” — kot imenuje naključja, ki jo postavijo pred na tak ali drugačen način zanjo pomembne osebe —, a tudi srečanja, ki ji bodo pomagala odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavlja. Recimo zaupanje. Kaj pomeni danes zaupati?

Avtorica odhaja na milonge, kot da hodi v gledališče. Obenem je gledalka in plesalka. Opazuje, kaj se dogaja, si zapisuje … V njen zadnji tango z Buenos Airesom je vpletenih toliko nežnosti, modrosti in prizanesljivosti, da “adiós” iz naslova skoraj gotovo ne pomeni dokončnega slovesa.

Brina Svit je slovenska pisateljica, ki živi Parizu. Njeni v francoščini napisani romani (in non-fiction) izhajajo v slovenskih prevodih in obratno. Med najbolj priljubljenimi in/ali najrecentnejšimi so Con brio, Smrt slovenske primadone, Nove definicije ljubezni in Uporni bicikli.

Brina Svit: Adiós Buenos Aires

Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja. — Joan Didion

1

Opravljeno, odkljukano. Ne bom več pisala o tangu. Tako si ponavljam, kadar me zamika, da bi spet začela. Nazadnje pred nekaj leti, tik pred pandemijo, ko me je nekega večera poklical Coco Dias, junak romana, ki nosi njegovo ime, in mi naravnost, brez uvodnih besed ali drugačnih vljudnosti povedal, da je umrl Ocho.

Rekel je Ocho, vzdevek, ki sva ga dala njegovemu prijatelju iz otroštva, ki je prihajal iz iste ville miserie kot on, garal v isti tovarni stekla in dolga leta životaril isto revno in nasilno življenje. Njegov starejši brat, njegov zaščitnik, ki ga je naučil plesati in je pozneje postal kralj kokaina, ki mu je bila za petami vsa policija argentinske prestolnice. Ocho Cuarenta, tako poimenovan po 840. členu Kazenskega zakonika mesta Buenos Aires, s katerim policija označuje zvodnike, tiste, ki jih ne nadzoruje, ki ne delajo zanjo, a tudi slengovski  izraz za zapeljivca, mačota, tipa moškega, za katerega so ženske pripravljene na vse norosti. Ime kode torej, da ne bi po nepotrebnem spravila v nevarnost človeka, ki sva ga iskala vsepovsod in ga na koncu našla v neuglednem hotelu še bolj neuglednega barria v Buenos Airesu. Srečanje, ki ga tudi po vseh teh letih še zdaj nisem pripravljena pozabiti.

Rekel je Ocho, ni uporabil njegovega pravega imena, ki ga seveda poznam.

In nenadoma, ob tej pozni večerni uri, sem se spet znašla v svojem romanu.

Ali natančneje: zaželela sem si biti spet v njem, napisati nadaljevanje, biti še enkrat Valérie Nolo — Balérie, kot jo je klical Coco — pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva. Tango je prostor fikcije, najbolj zanesljiv način, da začutiš, kdo je oseba, ki jo imaš v objemu, in Valérie Nolo moja najbolj pustolovska in lucidna različica.

Predlagala sem mu, da se srečava, čeprav sva se ob izidu knjige sprla — no, sprl se je on, jezen, ker na naslovnici ni bilo njegove fotografije —, in da skupaj spijeva čaj, kot sva ga tolikokrat v vsem tistem času, ko sem pisala svoj roman.

2

Zmenila sva se, da se dobiva na terasi kavarne majhnega trga v bližini ulice Saint-Spire, ki je očitno zbirališče lokalnih prostitutk. Zredil se je, si nehal barvati lase. Ločil se je od Francesite, matere svojega sina, in se preselil v majhno garsonjero nedaleč od ulice Saint-Denis. Za svojo vlogo pri uveljavljanju tanga v Franciji je prejel red legije časti. Treba je dodati, da je bila njegova glavna zasluga v tem, da se je ob svojem prihodu v Pariz znašel na pravem mestu ob pravem trenutku. To je bil čas Latinskoameriškega odbora in Trottoirs de Buenos Aires, argentinskega kabareta na Rue des Lombards, ki sta ga ustanovila Julio Cortázar in Susana Rinaldi, ter iskala nekoga, ki bi poučeval tango. Pravzaprav je postal Coco Dias, plesalec tanga, šele v Parizu. V Parizu je začel nositi bele obleke in se jemati zares.

Če bi vedela, od kod prihajam ... je zašepetal, ko sem prvič plesala z njim, in mi predlagal, da me zastonj poučuje tango, če sem pripravljena napisati njegovo biografijo. Pravzaprav je bil ta stavek tisti, ki je vzbudil mojo radovednost. Od nekdaj so me namreč privlačili ljudje, ki so morali začeti novo življenje nekje drugje, kot na primer Hannah Arendt, Cioran, Witold Gombrowicz ali moji Slovenci, govorim o tistih, ki so po drugi svetovni vojni emigrirali v Argentino in o katerih sem napisala knjigo. Coco je bil, ne da vedel, del iste serije, iste rdeče niti.

— Vesel sem, da te spet vidim, je vzkliknil in na mizo položil izvod mojega romana o njem. Nekoga ti bom predstavil. Znanko iz Buenos Airesa, ki pripravlja reportažo o meni. Zdaj zdaj bo tukaj. Prosil bi te, da poveš nekaj besed za njen film.

To je Coco, tak kot zmeraj. Pripravil je majhen prizor, kot to zna le on, kot takrat, ko sva se srečevala v stanovanju na Porte Dorée ali v Buenos Airesu, da bi me postavil v določeno situacijo in mi olajšal delo. Pri čemer je uporabil vse, kar mu je prišlo pod roke.

— In potem ti bom predstavil še Jenny, ki živi v moji ulici. In tisto Kolumbijko, ki je pravkar šla mimo, zelo lepa, se ti ne zdi?

Osupla, brez besed, nisem vedela, kaj naj si mislim o vsem tem in kako naj odgovorim.

Pozneje, ko sem se s kolesom vračala domov — pred tem sem vseeno povedala nekaj stavkov pred kamero njegove znanke, izmenjala nekaj besed z Jenny, starejšo gospo, ki očitno nima več veliko klientov in me je, resnici na ljubo, s svojim odkritim pogledom in ironijo v glasu zanimala bolj kot Coco —, še zmeraj nisem vedela, kaj naj si mislim o vsem tem.

No, rekla sem si, da sva se spremenila, postarala, da nisva več taka kot dvajsetimi leti, ko sva iskala Ocha v najrevnejšem in najnevarnejšem predmestju Buenos Airesa. Da je tango še naprej del mojega življenja, da je še zmeraj živ rudnik zgodb, a da sem opravila z njim, da o tem nimam več kaj povedati. In da se verjetno nikoli več ne bom vrnila v Buenos Aires.

3

Tri leta pozneje, kdo bi si mislil, se nekega lepega aprilskega jutra sprehajam po ulici Güemes, ki ni moja najljubša ulica, v četrti Alto Palermo, ki prav tako ni moja najljubša četrt, v mestu, ki je že dolgo moje najljubše mesto.

Odločila sem se zadnjem trenutku: še enkrat bom šla tja. Da bi plesala, seveda, se zvečer usedla v taksi ali v colectivo, kot se reče avtobusom, se peljala do esquine Riobamba in Corrientes, stopila skozi vrata s številko 416, se povzpela po stopnicah, zaslišala prve akorde, začutila, kako mi poskoči srce, nekaj zatrepeta v spodnjem delu trebuha in si reči, da sem spet tukaj, v El Besu, po osmih letih odsotnosti.

Seveda lahko plešem tudi v Parizu, in to čisto v redu, na primer na milongi Dolce vita v nedeljo zvečer se pleše zelo dobro. Čeprav seveda ni isto, daleč od tega. Ni pravega občutka, občutka povezanosti, ponotranjenosti, introspekcije. Pleše se tudi zato, da se pokažeš pred drugimi, ne da bi zares vedel, na kaj plešeš, govorim o glasbi in poeziji, tej žalostni misli, ki se jo pleše, kot je rekel veliki poet tanga Enrique Santos Discepolo. Brez globine, bi dodal Coco Dias, ki obožuje to besedo in jo uporablja v vseh mogočih okoliščinah. Pleše se med sabo, kar pomeni, med mladimi. Če si prestopil določeno starost, če ne poznaš nikogar, če si poleg tega še ženska, je težko. Toksično, kot pravi kar nekaj mojih znank, ki so nehale hoditi na Dolce vito ali celo nehale plesati. Ne bom se lepo oblekla, plačala vstopnino in se potem cel večer presedela na stolu in bila slabe volje, mi razlagajo druga za drugo.

Prišla sem tudi zato, da še enkrat srečam Slovence, ki so liki v moji knjigi Slovenski obraz, med katerimi jih je kar nekaj postalo mojih prijateljev. Lučka, bivša trgovka z umetninami, mama zelo nadarjene slikarke Tiziane Pierri in velika poznavalka Buenos Airesa, je moja prijateljica. Andrej, stari peronistični revolucionar, trmoglav in sektaški, kot so lahko le stari revolucionarji, je prav tako prijatelj. In seveda Rok Fink, brez katerega ne bi nikoli spoznala ne Lučke, ne Andreja, ne vseh drugih, prijatelj.

In prišla sem tudi zato, da počnem natanko to, kar počnem zdaj, in sicer, da brez pravega cilja hodim po ulici Guemes in se počutim spet doma. Ali kot se je izrazil Andrej, ko sem mu poslala sporočilo, da sem tukaj: volviste al barrio, kar po argentinsko pomeni to, kar sem pravkar napisala o občutku doma in še najbolje povzema moj odnos do tega mesta.

4

Zgodaj je še: v Buenos Airesu je velikokrat zgodaj. Ne spim veliko in se zbujam z dnevno svetlobo. Zunaj je lep dan, čudovito vreme, značilno za jesen v tem mestu: modro nebo, sonce, drevesa, ki rumenijo in izgubljajo liste. Kmalu bodo povsod, na tleh, na pločnikih, na avtomobilih, lebdeli bodo v zraku ... In nenadoma, medtem ko hodim po tem Guemesu — začela sem novo poglavje, da bi osamila ta trenutek —, me spreleti ideja oziroma naslov: Adiós Buenos Aires.

Usedem se v prvo kavarno, ki jo zagledam. Iz torbe izvlečem japonski zvezek peščene barve, podoben tistemu, ki ga je imela tudi Valérie Nolo. Zapisati si moram te tri besede, da jih bom lahko videla pred sabo. Ni prvič, da se mi — medtem ko hodim, kolesarim, pomivam posodo — porodi ideja. Ideja za prizor ali situacijo, pogosto je to situacija ali lik, način, kako se kdo giblje, oblači, govori … Nisem namreč kot Kundera, ki nikoli ne opisuje svojih romanesknih oseb: jaz jih moram videti, vedeti čim več o njih. Lahko je tudi samo stavek, podoba … Nikoli pa ne naslov. Tako jasen, brezpriziven in dokončen.

Adiós Buenos Aires.

Dolgo strmim vanj. Ne vem, kaj naj si mislim o njem. Kaj to pomeni? Kaj naj naredim s tem?

Prelistam nekaj strani, ki sem jih popisala, odkar sem prišla sem. Nove besede, vse vrste argentinskih besed in izrazov, ki sem se jih v glavnem naučila od Lučke, s katero se uro na dan pogovarjava v španščini. Imena ulic in četrti, ki si jih hočem zapomniti. Telefonske številke, kot je številka hišnice stanovanjskega bloka na ulici Soler, v katerem živim, Luz, ki prihaja iz Lanùsa, istega barria kot moji Slovenci. Stavek Milana Kundere, spet njega, o antilirični drži, se pravi o nezaupanju v lastna čustva, o tem, da obstaja neskončna razdalja med tem, kar mislimo o sebi, in tem, kar v resnici smo. In seveda imena milong s kratkimi komentarji poleg njih, kot na primer: El Beso, četrtek zvečer, 20. april, velika vrnitev. In malo naprej: srečala Dona.

Ne plesala z Donom, ampak srečala Dona.

Ali je to začetek? Začetek nečesa?

5

V četrtek zvečer grem na svojo prvo milongo. Kot vsakič se na hitro skopam in pregledam oblačila, ki sem jih prinesla s sabo: malo črno obleko, ki ni ravno plesna, elegantno, celo preveč, še posebej za prvi večer. Svileno krilo, lepo ukrojeno, poskočno, veselih barv, ki je v primerjavi s črno obleko zelo plesno. Še eno krilo, prav tako svileno, prav tako plesno … Potem so tu seveda še plesni čevlji, s sabo jih imam štiri pare, čeprav ponavadi obujem iste, stare, obrabljene, a daleč najbolj udobne ... Treba se je še naličiti, si speti lase, še zadnjič pogledati svoj odsev v ogledalu in tik pred odhodom položiti kapljico parfuma za vsako uho in še eno med prsi.

Stopim do prvega križišča oziroma esquine — esquina je ena mojih najljubših besed v španščini —, da bi poiskala taksi. Ustavim prvega, ki pripelje mimo, in mu povem naslov po starem, kar pomeni pred GPS-om: Riobamba y Corrientes in ne Riobamba 416. In potem dodam:

— Grem v El Beso, poznate?

Človek bi rekel, da se hočem pogovarjati. Kar je res: rada bi prezračila svojo španščino in ne mislila na to, da me muči nekaj podobnega tremi, da me je celo strah. To bo namreč moja prva milonga v tem mestu po osmih letih odsotnosti. Slišala sem, da se je tango v Buenos Airesu zelo spremenil, predvsem zaradi covida. Zaprli so več dvoran kot legendarni Canning na Scalabrini Ortiz, Niño bien ali Obelisco ... Vem tudi, da je veliko starih plesalcev med pandemijo umrlo. Morda ne bom prepoznala nikogar več in nihče ne bo prepoznal mene. Morda tudi Oscarja in Lucie, organizatorjev te milonge, s katerima se poznamo že od mojega prvega bivanja v tem mestu, ni več.

— El Beso? ponovi šofer, mlad moški svetlih las, spetih v čop, in me vprašujoče ošine v vzvratnem ogledalu.

— Prostor, kjer se pleše tango. Tanguería, kot se reče.

— Ah ... zamrmra. Nisem vedel. Ker plešete tango?

— Ja. In vi?

— Oh, ne, ne ...

— Kaj pa potem počnete, kadar ne vozite taksija?

Spet me pogleda v vzvratnem ogledalu. Le v kaj se vmešavam, ni tako?

— Berem Sveto pismo, odgovori čez trenutek.

— Kaj? Berete ... Sveto pismo?

— Ja … Ste presenečeni?

Skomignem z rameni. Raje bom tiho, gledala skozi okno in poskusila prepoznati pot, ki jo je izbral. Stemnilo se je. Zdaj, zdaj bo noč. Prva stvar, ki jo opazim, je, da je na ulicah vse več kolesarjev, zlasti na glavnih cestah, in da obstajajo celo — to je nekaj novega — kolesarske steze.

— Trenutno berem Apokalipso, nadaljuje. Sem Jehova priča.

— Kar ni ravno zabavno … Mislim na Apokalipso.

Obrne se k meni. Šele zdaj ga vidim v obraz. Res je še zelo mlad, kakšnih petindvajset let, ne več, in nekaj nedolžnega veje iz njega. Morala bi zamenjati temo, še posebej, ker se peljeva mimo Palacio de las aguas, velike baročne stavbe za distribucijo pitne vode, kar pomeni, da nisva več daleč in nimava več veliko časa za pogovor. Še nekaj minut in bova tam.

— V Buenos Airesu je zmeraj več kolesarjev. Kar ni slabo.

— Se vam zdi?

— Seveda.

— Zakaj?

— Za mesto, za planet ...

— Prepozno … Smo že tam. In ne mislim samo na mesto, na planet ... Mislim na nasilje v svetu.

— Kje?

— V apokalipsi.

Spet se obrne k meni. Ugasnil je motor. Torej sva prispela: njegov taksi je obstal pred majhnimi, komaj opaznimi črnimi vrati na številki 416. Pogledam, koliko mu dolgujem, 850 pesov, kar ni nič, niti dva evra ne.

— Dober tango vam želim, reče, ko mu pomolim bankovec in zaokrožim znesek.

Hotela sem mu odgovoriti: In jaz vam apokalipso. A sem si na srečo v zadnjem trenutku premislila. Kajti fant ima morda prav.