Moram priznati: kadarkoli se vrnem iz tujine v Slovenijo — pa naj bo odsotnost še tako kratka —, še težje kot sicer prenašam lokalne posebnosti slovenske politike. In lokalne posebnosti vladajočih. Tudi tokrat. Pa ne, da bi se med mojo odsotnostjo kaj pomembnega spremenilo. Ne. Ker se ni. Še težje pa zdaj prenašam, da vlada brez vsakih zadržkov dopušča dezintegracijo družbenih podsistemov. Kot da je to nekaj povsem običajnega. In normalnega. Kot da ne gre za resen problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti takoj. Ga morala začeti reševati takoj. Če ga že rešiti ne more takoj. Kar je morda še razumljivo, ker take reči pač potrebujejo svoj čas. A to ne pomeni, da lahko minevajo meseci, celo leta brez rešitev.

Vzemimo za primer zdravstveni podsistem.

Ta problem vlada rešuje že od svojega prevzema oblasti naprej. A se stvari do danes niso premaknile nikamor. Še več. Vlada se še kar naprej poskuša dogovoriti z zdravniki, kako rešiti probleme. Z vsemi sredstvi. Tudi z mediacijo.

Pričakovano brez uspeha. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je vlada sploh pomislila, da lahko z mediacijo reši problem slovenskega zdravništva. In njihove stavke. Ker je že od začetkov sporov med Fidesom in vlado jasno, za kaj pri tem gre. V sociološkem smislu, seveda.

S pritiskom na gumb

Pri tem gre najprej za aktivacijo politično desno usmerjenega slovenskega zdravništva zoper nedesno, domnevno celo levo vlado. Kar je politično delovanje, ki ga zdravništvo ves čas ponavlja. Zoper različne, domnevno leve vlade.

Leva vlada je seveda vsaka vlada, ki jo Janša razglasi za levo. Torej vsaka vlada, nad katero nima osebne kontrole.

To dejstvo dokazuje, da je zdravništvo v praksi hlapčevski politični podaljšek Janše, SDS in politične desnice. Ki ga je mogoče vedno znova na identičen način aktivirati za isti cilj. To se zgodi zaradi pogoltnosti. Desno orientirano zdravništvo se s pritiskom na gumb aktivira z zahtevami po višjih plačah vedno, ko se Janša odloči, da je treba destabilizirati vlado, zoper katero deluje. Po logiki: če zdravniki ne bodo delali, bodo ljudje nezadovoljni z vlado. Kar bomo izkoristili za rušenje vlade. Vložili bomo interpelacijo ali dve (ali tri ali štiri). Zahtevali predčasne volitve. Itd. Skratka, naredili bomo vse, da pridemo spet na oblast.

Del slovenskega zdravništva se te igre dobro zaveda. In to vlogo zavestno sprejema. Drugi del pa tega morda res ne razume. V igri sodeluje, ker je zdravništvo pogoltno.

Vladajoči razred

Druga ključna dimenzija tega delovanja pa je poskus, da bi se desno orientirano zdravništvo konstituiralo kot vladajoči razred. Tega dela igre se slovensko zdravništvo po mojem ne zaveda. Že res, da zdravnikom že od medicinske fakultete naprej privzgajajo občutek superiornosti. Ta občutek je mogoče pozneje artikulirati na različne načine. Od tega, kako zelo so se morali truditi med študijem. Do tega, kako zelo težko in odgovorno delo opravljajo. Itd.

Mladi zdravniki to patologijo lepo udejanjajo. Zato se slovenskemu zdravništvu verjetno zdi, da mu samoumevno pripada privilegiran družbeni položaj. Ki se ne kaže samo v plačah. Ampak tudi v drugih privilegijih. Eden od teh je, da jih mora vlada obravnavati drugače kot druge poklicne in interesne skupine. Da je zdravništvo izjema. Izjema od vseh družbenih pravil, ki sicer veljajo za vse druge interesne skupine. In tudi za druge Slovence. Ker oni pač niso tisti drugi. Oni so nekaj več. Oni so Zdravniki. Vlada jim mora slediti. Jih poslušati. Jim omogočiti vse, kar si zamislijo. Nesorazmerno bogatenje je še najmanj od vsega.

Skratka, slovensko zdravništvo hoče, da vlada deluje tako, kot oni hočejo. V skladu z znanim Marxovim rekom: država je orodje vladajočega razreda. V tem primeru torej orodje slovenskega zdravništva kot vladajočega razreda.

Posebna moč

Jasno je, da vlada ne razume teh socialnih dimenzij delovanja zdravništva. Za to nima potrebnega znanja. Še bolj pa skrbi, da ne razume niti lastnega položaja v tej igri. Vlada se obnaša in ravna, kot da je tudi sama ena od interesnih skupin v slovenski družbi. In s temi interesnimi skupinami hoče doseči soglasje.

A vlada ni samo ena od interesnih skupin v družbi. Vlada je vlada. Kar pomeni, da je nad interesnimi skupinami v družbi. Da ima drugačno in večjo moč od vseh drugih skupin v družbi. Da je zakonodajalec. Ki s sprejemanjem zakonov določa pravila igre v družbi. Njena funkcija je reševanje družbenih problemov na način, ki je v interesu celotne družbe. Ne neke konkretne interesne skupine.

Lepo in všečno je, če vlada hoče probleme reševati v soglasju z zainteresiranimi interesnimi skupinami. Toda če takega soglasja ni — ker vlada pač ne razume, za kaj gre —, je to ne odvezuje odgovornosti za reševanje problemov, o katerih ni soglasja. Vlada je dolžna vladati. Torej reševati tudi tiste probleme, za katere nekatere interesne skupine nočejo, da jih vlada razreši. Vlada jih je dolžna reševati na način, ki je v splošnem interesu družbe. Za doseganje tega cilja ima vlada posebno moč, ki je v družbi nima nihče drug. Del te moči je zakondajna moč.

Tri ključna določila

Če konkretiziram: vlada je dolžna zagotoviti delovanje zdravstvenega podsistema. To je obči družbeni interes. Za katerega realizacijo mora uporabiti svojo moč. In to neglede na to, kako se neka interesna skupina — v tem primeru zdravništvo — temu upira.

Skrajni čas bi že bil, da vlada neha slovensko zdravništvo obravnavati kot “enakopravnega partnerja”. Ker to ni. Vlada mu je nadrejena. Vlada sprejema zakone, ki jih moramo upoštevati vsi državljani. Tudi slovensko zdravništvo. Karkoli že si o zakonih mislimo. Sicer smo sankcionirani.

Skratka, vlada mora sprejeti zakonsko ureditev, ki bo garantirala delovanje zdravstvenega podsistema. Vlado, ki ima udobno večino v parlamentu, nima izgovora, da ne sprejme treh ključnih določil, ki so v trenutnem nedelovanju zdravstvenega podsistema nujni.

Prva stvar je obveza, da vsak zdravnik, ki sodeluje v begu možganov, obvezno povrne državi vse stroške svojega šolanja. (To bi sicer moralo veljati tudi za vse druge poklice, ki sodelujejo v begu možganov.)

Druga zadeva je prepoved hkratnega dela v privatnih in javnih zavodih. Tretja je sprejetje normativov zdravniškega dela, kot obstajajo na Zahodu. Da recimo zdravnik, ki ima nočno dežurstvo, nima svoje sobe, kjer spi. Ali počne kaj drugega. In se jezi, ko ga zaradi potreb bolnikov zbudijo. Ampak da aktivno dežura. Je torej buden na oddelku. Ipd.

Pogoji? Kakšni pogoji?

Vladi torej javno zastavljam vprašanje, zakaj kljub udobni večini v parlamentu ne sprejme potrebnih zakonskih ukrepov, ki bi uredili delovanje zdravstvenega podsistema v splošnem interesu. Torej v interesu državljanov Slovenije, ki leta in desetletja redno plačujemo prispevke.

Ali tega ne stori zato, ker ne razume svoje družbene vloge? Ali zato, ker se boji zdravništva? Ali zaradi domačijskosti? Torej dejstva, da nima samo Janša v družini zdravnice? Ampak da imamo vsi v družinah zdravnike in zdravnice, ki se jim nočemo zameriti?

Vlado pa tudi javno sprašujem, kdaj bo nehala javno sramotiti državo in državljane z nepriznanjem Palestine. Golob je rekel, da bo slovenska vlada preverila, ali Palestina izpolnjuje pogoje za priznanje. Kakšne pogoje? Je taista vlada razmislila, da bi po tej logiki preverila tudi pogoje, ki jih izpolnjuje Izrael za tožbo za vojne zločine? Se mora vlada res sramotiti z dokazovanjem popolne podrejenosti ameriškim interesom?

Že res, da je Slovenija kolonija. A tudi med kolonijami obstajajo razlike. So kolonije, ki premorejo vsaj neko mero dostojanstva. In so kolonije, ki je ne. Se moramo v zgodovino res zapisati kot slednja?