Ne rečem, da se v naših cajtih niso stepli, sam so se šli po moško ena na ena. Najbolj pa smo se bali tršic s šopom ključev v rokah in si sam molil, da jih ne dobiš v čelo. In ker smo imeli vojaške bloke v bližini, tud ne bi blo okej, če bi se jih pet spravilo na enga. Bi kakšen pobesnel fotr oficir uletel na šolsko igrišče in bi vsi pocepali ko muhe pod kalašnikovko. Ampak dans so drugi časi. Oče tega pretepenega ne more glih z bombami uletet na šolo, ampak je pošteno povedal policiji. Zdej lahk rečete: “Sej je bil sam pretep med mulci.”

Niso več moji časi

Bi vam bilo isto videt teh pet modelov, kako eno sošolko šlatajo? Ona bi se drla, nej jo pustijo pri miru, potem pa bi še cela šola to gledala na TikToku? Tudi to ni prov, da te tkole premlatijo.

Sam kaj boš zdej takim mulcem? Pretepeni je dobil psihološko pomoč, ta glavni v tem gengu je pa v tujini. V šoli bojo dobili opomin in to bo to. V mojih časih si letel iz šole zarad neopravičenih ur, kamoli da bi se tkole zmlatli.

Ampak ja, dans niso več moji časi. Dans me obkrožajo sami sončki pa geniji. Ko je bla med nami kaka štala, se je mati takoj drla: “Kaj si spet ušpičila? Moraš bit pri vsaki neumnosti zraven?” Danes pa je tko: “Naš je najboljši! Vse so drugi krivi!” Ta najboljši bo glih tam do 16 leta starosti. Pol mu pa prepovej, da ne sme žurat. Bo privlekel cel gang something pa razbil celo družino. Mene bi blo strah s takim doma živet pa ga še futrat. Nikol ne veš, kaj mu zašpila po buči, pa sam ponoč med smrčanjem dobiš v glavo kladivo. 

Večerja

Zadnjič sva s frendom sedela v enmu lokalu. Za drugo mizo pa dva 20-letnika v trenirkah. Dokler enmu od teh ni neki zadogajalo, pa je začel kr do najine mize hodit. Bolj ko sva mu nakazovala, da ni zaželjen, bolj bi on bil pri nama. Bil je pijan, neki je proslavljal. Pol mi je še dvakrat kapo iz glave potegnil in logično, da sem bla živčna. In kaj boš takmu modelu? In kako njemu pade na pamet se obnašat tko do ene, k ma 26 let več k on? Ker ni nobenga spoštovanja več. Ko da smo vsi skup ovce pasli. Sam to nej vas doma terorizirajo, ne pa nedolžne ljudi naokol.

Enkrat sem brala ful dobro knjigo, verjetno se mi zdej praši kje na policah. Herman Koch: Večerja. Nizozemska knjiga leta 2009. Knjiga se vrti okrog dveh otrok in njunih staršev. Da vam ne scinkam preveč, vprašanje knjige je: kako daleč bi šli, da bi zaščitili svoje otroke? Tud če veste, da so naredili težko pizdarijo. Boste vse pometli pod preprogov ali jih boste prijavili?

Ker moj otrok pa že ne more bit en monstrum. No ja, še vsazga serijskega morilca je mogel nekdo zaplodit in nekdo rodit. Sej tud vsakza svojga psa reče: “Oh, naš nč ne nardi.” Dokler ti ne opleta s kakšnim pudljem v gobcu. In kje se je naučil, da lahk dela, kar mu paše? Doma. Ma na tlesk s prsti ima, da sedi na riti. Ne pa cvilit za njim: “Prosim, Piki, izpusti ga!” My way or highway.

Tud karakter

Vedno sem trdila, da je ena mojih najbolj pametnih odločitev ta, da ne mislim met otrok. Ker ga ne bi mogla hendlat, pa še živce bi mi požrl. In keš. Mah. Nismo vsi za met otroke. Tko kot niso vsi za met psa. Daleč od tega, da bi to bilo isto, ampak skupna točka je pa ena — vzgoja. Tud karakter nardi svoje, sam pustmo to za drugič.

Grem rajš čez okno gledat bivše Rugljeve paciente, kako furajo svoj maraton. Pa čakat do večera, da vidim, kdo nas bo popeljal v drugo Švico kot novi predsednik. Če nima Instagrama, ko ga jebe.