Pred kratkim sem si šel s soprogo ogledat film Avatar 2. Uradno poimenovan Avatar: Pot vode. Preden me začnete obsojati, naj v svoj zagovor povem, da sva šla izključno na vztrajanje soproge. Sam spadam v kategorijo tistih, ki ne marajo tega bluzenja, ki mu holivudarji rečejo fantasy.

Sem pa fan Star Treka — vseh sedmih serij in vseh šestnajstih filmov. Bi kdo rekel, da je tudi to bluzenje? Ne, pa ni. Star Trek temelji na znanstvenih dejstvih. Ne maram pa Harryjev Potterjev, Hobitov, Spider-Manov, česarkoli od Marvela. Teraj guske. Pizda, res ne vem, kako lahko folk to gleda. Meni je to resno brezveze. Reševanje vojaka Ryana? E, to je film! Pa na živce mi gre večina filmov, ki jih označujejo kot “biopic” žanr — pri nas bi rekli “po resničnih dogodkih”. Skratka, po nekih zgodovinskih dejstvih.

Jamesi Bondi

Iz mojih kolumen ste že lahko razbrali, da so mi všeč tudi Jamesi Bondi. Izmišljen junak, ampak debilen kot en Harry Potter pa seveda ni. Človek hodi v igralnice, pije vodko martini — shaken, not stirred — in je bolj ali manj normalen.

Hollywoodu je že nekaj let nazaj zmanjkalo idej, tako da v zadnjem času gledamo zgolj Eno in isto 2, Eno in isto 3, Stari jebiga 4 in Stari jebiga 5 — vse posneto istočasno. Pa po uspehu filma o skupini Queen še cel kup življenjepisnih (Elton John, Elvis Presley, Whitney Houston …)

Danes je drugače

Ampak danes ne bom razpravjal o filmih, ampak o kinodvoranah. O tistih, ki nam ogled filmov omogočajo. Jaz sem pač stara šola. Normalno, da bi lahko vse z interneta pokradel in gledal doma — ampak ne bi bilo feelinga.

Izkušnja filma v kinu se je od mojih let do danes precej spremenila. V 80. letih smo se na ogled filma temeljito pripravili. Če se je predstava začela ob 20:00, si šel ob 17:00 pod tuš. Sledilo je oblačenje. Oblekli smo se, kot da smo povabljeni na večerjo v predsedniško palačo. Okrog 18:30 si šel na avtobusno postajo. Prihod pred kinematograf je bil ob 19:00, sledil je nakup vstopnic, potem pa je bil čas še za kakšno pijačko.

Danes je malo drugače. Ura predvajanja — recimo ob 20:00 — v resnici ni ura predvajanja, ampak ura, ko te spustijo v dvorano. Nič ne rečem, nek napredek je. Stoli so širši in udobnejši, ampak v kinu prevladuje kultura potrošništva. Sem že kdaj vprašal koga, ali je prišel na film ali na kokakolo in kokice. Ker vse to je v Mercatorju veliko ceneje.

Tisti, ki furajo dvorane, s filmi ne zaslužijo kaj dosti. Ampak folk je ravno prav neumen, da pada na te marketinške trike. Ta in un kombo pa ne vem kaj. Nič ceneje od 13€. Za faking popkorn in pijačo!

Koktejl v kafani

Vstopnice? Ja, sedeži v prvih treh vrstah so res po 7€ — ampak te bo potem še tri tedne bolel vrat —, tisti normalni pa so že po 12€. (Normalen sedež pomeni z normalnim leg spaceom.) Sploh pri tem novem, nadvse popularnem providerju so poskrbeli, da je njim okej in nam ne. Blagajna za karte in blagajna za hrano in pijačo je namreč ena in ista. Da se neka družina odloči, kateri film bi gledala in kaj bi jedla in pila — in pri tem seveda morajo vsi stat v vrsti in delat gužvo —, traja pet minut in pol. Verjemite, sem štopal.

Kje si kovid, jebemti ...

Vrsta je taka, da te mine, ampak če sem se v kino pripeljal iz jebenih Vižmarij, bom valjda šel v kino in stojim kot en pozabljen reklc. Ni ravno poceni, ampak kdo pa sem jaz, da bi lastno ženo razočaral? In valjda sem bolj pameten kot drugi. V vrsti stojim sam, žena pa medtem pije koktail v kafani.