Pariška Ljubljančanka ali ljubljanska Parižanka Brina Svit je napisala nov roman z naslovom Uporni bicikli. Zgodba je prevzgoja srca, kot ji je ponavadi blizu, a enkrat za spremembo s politično, še nedavno aktualno podlago.

V nekaj stavkih: Nastja, galeristka iz Pariza, sicer Ljubljančanka, pride v času korone in kolesarskih protestov v Ljubljano. Sesuta, ker jo je zaradi druge ženske zapustil dolgoletni partner. V Ljubljani ima sestro, s katero si po karakterju nista niti malo podobni, niti ne kdo ve kako blizu. Nastja si najame prevelik flat na Trubarjevi, kamor pa stanodajalec naseli še sprva nadležnega belgijskega novinarja Tobiasa, ki je prišel raziskovat fenomen slovenskega protestništva proti iliberalnemu režimu. Nastja pohajkuje po Ljubljani, razčiščuje s preteklostjo, travmira zaradi ljubezenske nesreče. Ampak vedno manj. Začnejo jo zanimati protestniki. Počasi se zbližata s Tobiasom, ki je v bistvu zanimiv človek in nanjo deluje terapevtsko. Končata v postelji. Ker pa Tobias iz zdravstvenih razlogov mora domov, Nastja sama — namesto Tobiasa in za Tobiasa — intervjuvati kolesarske protestnike. Nazadnje še samega Slavoja Žižka. Happy end.

Brina Svit (1954) se je rodila v Ljubljani, od zgodnjih 80. let živi v Parizu. Njeni romani so April, Navadna razmerja, Con brio, Smrt slovenske primadone … Sprva je pisala v francoščini in sama prevedla v slovenščino, Uporne bicikle pa ravno obratno. V francoščini bodo izšli v začetku prihodnjega leta.

Njene knjige so prevedene v več jezikov, med drugim v angleščino, nemščino, italijanščino, španščino, nizozemščino, grščino in srbohrvaščino. Zanje je dobila več francoskih literarnih nagrad. Uporni bicikli so izšli pri Mladinski knjigi.

Brina Svit: Uporni bicikli | 31. poglavje

Ali si bo zapomnila — kajti rada bi si zapomnila vse najmanjše podrobnosti tega dneva, ki ni bil v ničemer podoben drugim — pogovor, ko sta se vrnila v mesto, tokrat z avtobusom, se spustila po Novem trgu, Starem trgu in naprej do Rotovža, kjer sta se usedla na stopnice?

— Poslušal sem vas, kako ste se pogovarjali v taksiju, reče in upočasni korake.

Obrne se k njemu. Nekaj prožnega in čvrstega je v njegovem načinu hoje. A tudi zaupljivega, kot da bi po obisku cerkve imela nekaj skupnega, kar se čuti v tem, kako se premikata drug zraven drugega.

— Seveda nisem nič razumel. A sem bil vesel, da vas slišim govoriti slovensko. Nimate istega glasu, kot kadar govorite z mano.

— Se vam zdi?

— Ja. Kot da ne bi prihajal iz istega mesta vašega telesa kot v francoščini. Mislim, da mi je bolj všeč.

Nasmehne se. Etienne ji je govoril nekaj podobnega. Da je imel raje njen glas, kadar je govorila slovensko.

— Kar je čisto normalno. Jaz tudi nimam istega glasu, kadar govorim francosko ali flamsko. Lahko bi rekel, da imam materin in očetov jezik. Eden nadzira drugega. Ali drugače: eden se gleda v drugem.

— Ja, natančno to.

— In hčerki? Govorita slovensko?

— Seveda. Ena redkih stvari v očeh moje sestre, ki mi je uspela. Da sem ju naučila svojega jezika in da se lahko pogovarjata z njo.

— Se vam ne zdi, da pretiravate?

— Niti najmanj. Čeprav se vprašanje sploh ni zastavilo. Enostavno ni šlo drugače. Če sem hotela, da vesta, kdo sem, kdo sem v resnici, sem ju morala naučiti mojega jezika. Poleg tega mi je bila všeč ideja otoka.

— Kakšnega otoka?

— Bile smo kot otok, otoček v francoskem oceanu. Še zdaj imam rada to idejo otoka, dejstvo, da imaš dva jezika. To vse spremeni, vsaj zame. In za … vas najbrž tudi? 

Hotela je reči: zate, a se je v zadnjem hipu premislila. Navsezadnje nima nič proti, da se še malo vikata. Tako sta kot dva otoka, ki se opazujeta od daleč, se sem in tja približata drug drugemu, se celo dotakneta, kot prejle v cerkvi, a ostaneta otoka.

— Ja. Všeč mi je biti z ljudmi, ki imajo dve deželi, dve besedi za vsako stvar. Ali drugače rečeno: všeč mi je biti z vami.

Čuti, kako je zardela in pogledala v tla.

— Ali še zmeraj mislite na svoje strto srce, Nastja? vpraša, ko prideta do Rotovža.

Za hip se ustavi. Ni prvič, da jo vpraša kaj takega.

— Kaj pa je? Saj se lahko pogovarjava o čem drugem, če hočete. Pridite, greva naprej!

Usede se na stopnico pred Rotovžem in znova začuti nekaj takega kot bolečino na vrhu želodca. Rano, ki je še vedno odprta in lahko nenapovedano zakrvavi. Ali tega res ne bo nikoli konec?

— Ves čas. No, skoraj ves čas … dahne, ko prisede k njej na stopnico.

Nekaj časa obsedita zatopljena vsak v svoje misli, kot da ne mislita več spregovoriti.

— Morali se boste upreti, Nastja, končno le nekaj reče.

Z obrazom se obrne proti njemu.

— Upreti? ponovi za njim.

— Ja. Pomesti z vsem, kar vas teži, z žalostjo, tegobami, slabimi spomini … Se vzravnati. Odpreti nov cikel. Si reči, da je konec zmeraj tudi začetek nečesa novega, se vam ne zdi?

Pokima in se spet zagleda predse, medtem ko ji on z brado pokaže na kavarno za njima, ki se imenuje Pritličje.

— V tem lokalu sem srečal enega izmed organizatorjev protestov, tistega z očali.

Še enkrat pokima. Kakšna je zveza z njo in s tem, kar je pravkar rekel? Včasih ga res ne razume.

— To je njihova kavarna. Ponavadi so srečujejo tukaj pred protesti in velikokrat tudi po njih.

Še naprej gleda predse, v svoje čevlje.

— Iti moram, Nastja. Opravke imam. Ali boste še nekaj časa ostali tukaj? vpraša, preden vstane.

Ja, še nekaj časa bo tukaj.

32. poglavje

— Ti si?

— Slučajno sem prišla mimo, stopila po stopnicah, pozvonila …

Ni res. Ni prišla slučajno mimo. Še nekaj časa je ostala na stopnicah pred Rotovžem in razmišljala o tem, kar ji je rekel Tobias. Potem si je šla kupit sendvič, se napotila skozi Tivoli in naprej do dolge, mirne ulice daleč od centra, kjer se ne dogaja nič in kjer živi sorella. Ob poznopopoldanski uri je gotovo že doma. Hotela se je oglasiti pri njej, preden se vrne v Pariz.

Pozvonila je. Tokrat ni bilo treba čakati celo večnost kot pred dvema tednoma in pol. Vrata so se odprla skoraj takoj.

— Vstopi, pridi naprej … Če si hočeš umiti roke, veš, kje je.

Stopi proti kopalnici, ki je še zmeraj tako brezhibna kot zadnjič. Dovolj je, da se na hitro ozreš po kopalnici obeh sester, da razumeš, kako zelo si nista podobni, pomisli, ko si spet ogleduje njene skrbno pospravljene kreme, lepo zložene brisače, omarico z zdravili, in se potem zazre v svoj obraz v ogledalu.

Ali se je spremenila, odkar je prišla sem? Zrasli so ji lasje. Ni več tako bleda. Še malo je shujšala, kar ni nič hudega, nasprotno. In še zmeraj ima to senco na licih, očitno mišica, ki je popustila pod pritiskom gravitacije. Nima kaj, tako je, se nasmehne sama sebi. Ne, ni res. Lahko se nasmehne. Če se nasmehne, se je niti ne vidi več.

— Pravkar sem prišla domov. Dolg dan imam za sabo. Pripravila bom zeleni čaj. Ga boš tudi ti? vpraša sorella.

— Bom.

— Usedi se.

Opazuje jo, kako se suče po kuhinji, pripravi skodelici, ju položi na mizo in sede na isti stol kot ponavadi. Na sebi ima svileno bluzo in ozko krilo, ki ji lepo pristaja. Doktor Bertok, kot jo kličejo njeni pacienti. Doktor Dora Bertok.

— Lahko bi mi sporočila, da boš prišla, se ti ne zdi? reče in jo ošvrkne s hitrim pogledom, ki je vse prej kot odobravajoč.

— Prav imaš. A ti mi tudi nisi sporočila, ko si se nenajavljeno prikazala na mojih vratih.

— To ni isto.

— Seveda, s tabo ni nikoli isto.

— Skrbelo me je zate, Nastja. Ne odgovarjaš na telefon, ne kličeš … Enostavno izgineš.

— Ni ti bilo treba skrbeti zame.

— Saj v tem je problem. Da ne veš, kaj pomeni skrbeti za koga drugega kot samo zase. Sicer pa to ni nič novega.

— O, nehaj, Dora.

— Zmeraj si delala samo to, kar si hotela, Nastja. Odšla, pozabila, da imaš starše, sestro …

Zapre oči. Saj ni treba, da nadaljuje. Na pamet jo pozna, to njeno zgodbo, zmeraj eno in isto. 

Nastja, sebičnica, ki misli samo nase, ki je odšla v Pariz s prvim Francozom, ki ga je srečala v hotelu na obali, ki niti ni končala študija, ki je telefonirala le sem in tja, ki se je ni zdelo vredno skočiti na letalo, ko je njun oče padel po stopnicah in ostal tri tedne v bolnišnici, se ni bogvekaj naprezala, ko je zbolel, no, malo, zelo malo v primerjavi z njo, ki je bila zmeraj na voljo, ki je nihče ni vprašal, če hoče biti na voljo, ki je hodila k njemu v bolnico, ki mu je nosila hrano, ker ni hotel jesti, kar so mu stregli, in alkohol, ja, točno to, alkohol, težko si je najbrž predstavljati, zdravnica, ki tihotapi vodko v termovki, se ji ne zdi? Medtem ko je njena starejša sestra hodila po pariških razstavah in večerjah na svojih tenkih petkah in v živobarvnih krilih, da ne bi bila v črnem kot vsi drugi. In ki si je celo privoščila biti užaljena, ko je odkrila, da je njun oče napisal oporoko, po kateri je zapustil vse, kar je imel — ne bogvekaj, malo dvosobno stanovanje nedaleč od Ljubljanice — svoji mlajši hčeri, da bi si ji zahvalil za vse, kar je naredila zanj. Toliko, kar se tiče očeta. Da ne govori o materi in o svojem življenju, ki ni bilo zmeraj tako enostavno kot njeno.

Včasih je pokusila njeno zgodbo povedati po svoje, reči, da je res hotela oditi, se roditi sama sebi daleč stran od njih, se na novo iznajti, vse začeti znova, kar je najboljša univerza, če smo že pri tem, ustvariti svojo družino, sicer se pa svet deli na dvoje: na tiste, ki ostanejo, in tiste, ki odidejo.

Kar ne pomeni, da je bilo zanjo vse tako enostavno. Ali se je sorella kdaj vprašala, kako ji je bilo sami z obema hčerkama, medtem ko je Etienne preživljal dneve v knjižnicah, seminarjih in vseh vrst kolokvijih? Kako je dobila službo v umetnostni galeriji, kajti take stvari ne padejo kar same na krožnik? Kot je ni vprašala, če se ni počutila kdaj na tesnem v tem velikem mestu, kjer se je morala naučiti vsega, začenši z jezikom in s tem formalističnim francoskim duhom, s katerim ima še zmeraj težave? Ali če se je kdaj enostavno počutila samo? Če ni imela nostalgije, kajti lahko si želiš oditi, a se vseeno počutiš raztrgan na dvoje? Če jo je nesreča njunega očeta in njegovo dolgo hiranje v bolnici res pustilo tako brezbrižno kot misli? In če je ta prekleta oporoka ni prizadela iz kakšnih drugih razlogov, ki niso bili samo finančni, čeprav ji nekaj denarja ne bi škodilo?

— Sicer pa to niso tvoja vrata, kot praviš! zabrusi Dora, ko jima natoči čaj in jo še enkrat ošine s pomenljivim pogledom.

Z obema rokama objame skodelico, kot bi se morala nečesa oprijeti. Kaj naj odgovori na to? Da Markotovo stanovanje seveda ni njeno, a je hkrati edini prostor v Ljubljani, kjer se, odkar je tukaj, počuti doma.

— Poleg tega ne stanuješ sama.

Ne, ne stanuje sama. A ni prišla k njej zato, da bi to izvedela, in to s tem podtonom očitka ali celo ljubosumja. Ja, ljubosumja.

— Kot veš, stanujem s Tobiasom, novinarjem iz Bruslja, ki si ga imela priliko spoznati.

— Predlagal mi je, naj stopim naprej. Mi skuhal kavo in ni pustil, da bi te zbudila. Očarljiv mlad moški … zelo pozoren.

Res je, pomisli in spije prvi požirek. Pozoren, vsekakor. Očarljiv, morda, čeprav ona ne bi uporabila te besede.

— Prišel je v Ljubljano, ker hoče nekaj napisati o petkovih protestih.

— O kolesarjih?

— Ne samo o kolesarjih.

— Ker je kaj za napisati o tem?

— Mislim, da ja. Da je kaj za napisati o tem, kot praviš. A ti gotovo veš več kot jaz, ker živiš tukaj.

— Jaz delam. Se nimam časa voziti s kolesom po Trgu republike in ljubljanskih ulicah.

— Mislim, da ljudje, ki prihajajo na protest vsak teden ob sedmih zvečer, tudi delajo. Seveda ne toliko kot ti, a delajo.

— Kaj si prišla k meni zato, da mi razlagaš o protestih?

Ne, ni prišla k njej zato, da bi se pogovarjala o petkovih protestih, saj se je očitno ne tičejo, enako kot tihe in indiferentne večine, ki izjavlja, da se ne zanima za politiko, a se zmeraj prva pritožuje, kadar vse ne gre tako, kot misli, da bi moralo iti, čeprav v resnici nič ni tako, kot bi moralo biti, in nam bo vse eksplodiralo v obraz in bo prepozno za karšnekoli pritožbe, majhne in velike.

— Čez dva dni se vračam v Pariz, spregovori po dolgi tišini. Z istim letom, ki gre čez Amsterdam dvakrat na teden. Trenutno ni nič drugega. 

— Že?

— Tudi jaz moram v službo, se ti ne zdi?

Spet sta nekaj časa tiho. V majhnih požirkih srkata vsaka svoj čaj in odkrito opazujeta druga drugo, kot pravi sestri.

— Videti si bolje, pravi Dora, in ji spet napolni skodelico.

— Se ti zdi?

— Ja, reče in se celo malo nasmehne. Bolje zgledaš. In boljši glas imaš.

Tudi ona se nasmehne, nenadoma zadovoljna, da sedi za isto mizo s sorello. Neki italijanski turist iz njenega hotela ob morju jo je pred več kot tridesetimi leti prosil, naj mu predstavi prijateljico, ki jo je prišla obiskat na neko nedeljsko popoldne. Kakšna lepotica! Kakšna eleganca, je vzklikal od navdušenja. E la mia sorella, mu je odgovorila. La tua sorella? Ma no, scherzi! Ni mogoče. Niti najmanj si nista podobni. Malo bolje poglejte, je rekla, užaljena in ponosna hkrati.

— Pravzaprav sem prišla zato, da mi boš kaj zaigrala na klavir, Dora. Kakšnega Chopina. Ali tisto Bachovo fugo, ki jo znaš na pamet. Sem te hotela vprašati zadnjič, ko sem bila pri tebi, in sem potem pozabila.

— Res? Zato si prišla?

Ne, ni res. Šele zdaj je pomislila na to. Da bi rada, da bi šli v dnevno sobo, da se bo Dora usedla za klavir in ji zaigrala Bachovo fugo.