Ko sem prvič slišala za Trumpovo idejo oz. željo, da bi dobil Nobelovo nagrado za mir, se mi je stvar zdela neresna. Premaknjena. V tem smislu, da gre za še en domislek človeka z grandiozno motnjo. Pri takih ljudeh je to nekaj običajnega. Zamislijo si, da jim pripada neka prestižna družbena nagrada. Drugič spet neka druga. Ali tretja. In tako naprej. Zunanjemu opazovalcu se to ne zdi samo pretirano. Ampak v resnici premaknjeno. Ker oseba s to motnjo ni zmožna presojati realnosti. Kje je njeno mesto v tej realnosti. Kaj ji pripada. Kaj ima. Kaj ji manjka. In kaj ne. Neka ženska se recimo vidi kot najlepšo. Trump pa kot dobitnika Nobelove nagrade za mir.

Psihološka prilagoditev

Za patološke narcise pa ni značilna samo ideja lastne grandioznosti, ampak tudi to, da znajo te ideje udejanjiti. Že Christopher Lasch je napisal, da je patološki narcisizem treba razumeti kot psihološko prilagoditev na zbirokratiziranost sodobne kapitalistične potrošniške družbe. Še več! Ne gre samo za psihološko prilagoditev kot táko, ampak za prilagoditev, ki ljudem, ki jo imajo, omogoča biti uspešen. Tudi v smislu socialnega uspeha. Ljudje s takim psihološkim ustrojem se nimajo samo za izjemne, ampak imajo tudi lastnosti, s pomočjo katerih do teh izjemnosti oz. do izjemnih socialnih nagrad pridejo.

Lastnosti, ki jim to omogočajo, so številne. Ena od njih je recimo logika, da cilj posvečuje sredstvo. Na svojem pohodu do zamišljenih socialnih nagrad uporabljajo vsa sredstva. Brez zadržkov. Lažejo. Se sprenevedajo. Obračajo dejstva. Ponarejajo resnico. Manipulirajo. Uporabljajo tudi dovoljene metode in poštene poti. A tudi nedovoljene metode in nepoštene poti. Drugi ljudje so zanje samo sredstvo za doseganje cilja. Te ljudi instrumentalizirajo. Po potrebi pohodijo. Ali uničijo. Ker drugi v resnici sploh niso ljudje. Ampak sredstvo za doseganje cilja. Ali ovira. So torej stvari. Ne ljudje. Stvari, ki jih uporabiš, če jih potrebuješ. Potem pa zavržeš. Kot to počneš s stvarmi tudi sicer.

Robčki: papirnati in iz blaga

Ena od značilnih lastnosti potrošniških družb je namreč tudi takšen odnos do stvari. Ki so samo za enkratno uporabo. Ko jih ne več ne potrebuješ, jih zavržeš. Kot papirnate robčke. V koš za smeti. Ali blizu koša. Za razliko od nekdanjih robčkov iz blaga. Ki po uporabi niso bili za v smeti. Ljudje so jih prali. Prekuhavali. Likali. Kar je danes nepredstavljivo.

Zato junak v Almodóvarjevem filmu Govori z njo uporablja robčke iz blaga. Pri tem deluje nestvarno. Nostalgično. Celo aristokratsko. Robček vzame iz žepa. Ga uporabi. Recimo za brisanje solza. In ga nato — pazite! — spravi nazaj v žep. Ne v koš za smeti. Pred dobo papirnatih robčkov so ljudje spravljali v žepe tudi posmrkane robčke. Ne samo mokre od solza. Kar se nam danes zdi fuj in fej. A tako je bilo. Ženski robčki so bili celo obrobljeni s čipkami. Izvezeni. In tako naprej. V take robčke so ljudje brisali svoj smrkelj. Ali pljuvali. In potem spravili v žep. Ali v torbico.

Ne samo blodnja

To pišem zato, ker je po začetku pogajanj o Trumpovem predlogu za ustavitev vojne v Gazi jasno, da njegovo govorjenje, da bi lahko dobil Nobelovo nagrado, ni bila samo narcisistična grandiozna blodnja. Ampak socialni načrt. H kateremu se Trump zdaj suvereno giblje. Giblje pa se tako, da obstaja precejšnja verjetnost, da bo to nagrado res dobil. Kar bi bilo sicer nepredstavljivo. Še veliko bolj nepredstavljivo kot to, da je Nobelovo nagrado za mir dobil Obama.

A cilj pač posvečuje sredstva. V Trumpovih očeh absolutno. Zelo verjetno pa tudi v očeh velikega dela ljudi v današnjih zahodnih družbah. Kamor najverjetneje sodijo tudi posamezniki in posameznice, ki odločajo o tem, kdo bo dobitnik Nobelove nagrade za mir.

Da se razumemo: nikakršnega dvoma ni, da si človek, ki bo ustavil morilsko klanje v Gazi, zasluži Nobelovo nagrado za mir. To ni problem. To je logično. Problem je nekaj drugega. Problem je dejstvo, da je bil Trump tisti, ki je izraelski genocid nad Palestinci v veliki meri omogočil. Ga podpiral. Ga sfinanciral. Od njega si obeta finančne koristi. Trump je bil in je še vedno najpomembnejši zaveznik Izraela. Izrael v Gazi zelo verjetno sploh ne bi mogel početi tega, kar počne, brez ameriške oz. Trumpove pomoči. Poleg tega bi Trump lahko ustavil Izrael v izvajanju genocida nad Palestinci. Če bi ga hotel. Pa ga ni.

Z roko v roki

Skratka: vojna v Gazi je projekt, ki ga Izrael izvaja z roko v roki z ZDA. Na čelu s Trumpom. Zdaj pa obstaja velika verjetnost, da bo Trump po odločitvi, da ustavi to vojno z mirovnim sporazumom, postal resen kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Kar je perverzno. Vojno v Gazi je z genocidom nad Palestinci vred v veliki meri zakuhal Trump sam. Kljub temu pa ostaja verjetnost, da ne bo končal pred kakšnim mednarodnim sodiščem za vojne zločine. Ampak da bo za ustavitev tega to, za kar je sam sokriv, dobil celo Nobelovo nagrado za mir!

Trumpov mirovni načrt za ustavitev vojne v Gazi je v resnici edini načrt. Je tudi edini, ki uživa mednarodno podporo skoraj vseh pomembnih mednarodnih akterjev. Zato je tudi Trump sam edini, ki mu lahko uspe ustaviti vojno v Gazi. Roko na srce, Trump je tudi edini, ki ima sredstva, da ustavi Izrael. Kot je imel edini sredstva, da je Izraelu doslej to vojno omogočal.

Kar izvaja Trump, je vrhunska narcisistična manipulacija. Pomagal je sproducirati grozoto, za katere ustavitev bi si kdorkoli, ki bi jo ustavil, zaslužil Nobelovo nagrado za mir. In ko bo grozoto, ki jo je sproduciral, ustavil, si bo Nobelovo nagrado za mir tudi zaslužil. In jo najverjetneje tudi dobil. Čeprav bi v skladu z dobrimi, starimi standardi iz časov robčkov iz blaga moral končati pred mednarodnim sodiščem.

A časi so se spremenili. Tako kot robčki.