Pa sem nazaj v Ljubljani. Urednik Fokuspokusa je sicer napovedal, da bom v Mirnu zdržala en teden, ampak sem en mesec. Ne, nisem bla na kakšnem zdravljenju. Še to se mi manjka. Pač Primorska. Prišla pa sem nazaj sam zato, ker mam kle ene obveznosti. Če ne, bi bla tam kr za forever. In zato bom že čez dva tedna spizdila nazaj.

Kaj če men Ljubljana, če mamo pa tam tako hišo in tak plac. Ampak kle sem bla prvič sama. Uni, k ste brali mojo zadnjo knjigo, veste, da se gre več al manj o odnosih, predvsem med mano pa fotrom. In ker sem kot najstnica zganjala štale po vasi, mi je prepovedal, da hodim tja vznemirjat nono. Ampak zdej, ko nona ni več v hiši, pa še 30 let je minilo, se je vdal v usodo. Je rekel, da sem lahk tam sama. Ker bom kao pisala novo knjigo. Seveda sem pa napisala en kurac v enmu mesecu. 

Pridna

Ko me je fotr prvi dan pripeljal sem, je že drug dan šel nazaj v Ljubljano. Ker da bom pridna. Čez pol ure me je že klical jebač, če lahk pride za en dan. Iz enga dneva je ratalo pet dni. Je pa vsaj mal pospravil okol hiše. In ko je spokal svojo seksi rit nazaj domov, sem fotru rekla, da če misli kej prihajat, nej se mi najavi en dan prej. Aha. Kr en dan je bil na vratih. Jaz glih pijem, pušim, muzka do fula. Mu začnem težit, kao, kaj pa najavljanje, pa je ven padel, da za svojo hišo se pa že ne bo najavljal.

Okej, ma point. Da je prišel za štiri dni, da bo nardil hiško za vnukinjo na enmu posušenmu kakiju. Okej, tud okej. Dokler ni drug dan neki znorel. Uletel v kuhinjo pa začel: “Tukej pej ne bo tvoj hašišarski kotiček.” Sem že hotla obrazlagat, da kadim gandžo, ne hašiša, sam me je nagonil iz prve, nej grem v nonino sobo in da mam tam svoj kotiček. Kao da lahk pride v kuhno vsak obisk in cela hiša smrdi po vutri.

Njega boli kurac, če kadim joint za jointom, sam ne smem cele kuhne take nardit. Dokler je nona živa, ne pusti nč spreminjat. Sej ma prov. Sem zavzela vse, k da je moje.

Vsak po svoje

In pol sva si dala mir. Vse uredu, vsak po svoje. Prov uredu sva se mela. Ker kar sem mela z njim za razčistit, sem razčistila v knjigi.

In tko je on pol cele dneve delal uno hiško na drevesu za njegovo Julijo. Jaz pa ne vem kaj. Hodila do soseda penziča po gandžo. Do štacune. Najdla folk, kjer se zbirajo. Še župnik me je pozdravil na cesti. V mirenski knjižnici sem se zdilala za literarni večer. Božala tristokilske krškopoljce. Vohala ovce. Gledala naše koze. Pila pivo ob Vipavi. Ker Miren je pač odfuk od vasi. Včer sem šla pogledat, če je folk za črpalko, pa kr naenkrat tam tanka una dolga bela limuzina. Valda, sami fejmiči so kle.

Obožujem Primorsko. Moje korenine, moja najlepša otroška poletja. Ljudje sami dobrovoljčki. Po parih dneh sem začela zavijat po njihovo na ful. Naslednja knjiga bo v mirenskem slengu.

Na jok, ne na jug

In bližje mam do none v domu. Par dni nazaj sva jo s fotrom ven peljala. Negovalke so jo naložile na voziček in smo šli. Tok stvari je nona zahtevala, da ji dam v torbico, da sem jo vprašala: “Ma kaj, a mi mislimo pobegnit?” Ko smo šli v dvigalo, ji je fotr rekel: “No, zdej gre pej babica na jug.” Pa je takoj zasikala nazaj: “Babici gre na jok, ne pej na jug.”

Sam še humor nas rešuje. Zato grem rada do soseda penziča. Tam kakšnega skadiva. Mu rečem, da ga ne dobim na stacionarca. “Ma mi ne dela. Kučan mi ga je ukinil.” Dobra ganja, ni kej. Za naslednjo foro pa prijavi: “Ku bom jaz dobil Nobelovu nagradu, takrat grem pej v Ikeo.”

Prov ma. Dejte nam Nobelove. Ajd, tud s Kresnikom bom zadovoljna.