Vsako obdobje ima medijske trenutke, ki združujejo. Nekoč so bile to radijske oddaje, pozneje televizijski prenosi zgodovinskih dogodkov. Danes jih je vse manj. Živimo v času, ko si vsak izbira svoj medijski svet. Serije gledamo, ko imamo čas, podcaste poslušamo med vožnjo, novice prebiramo v prostem času. Algoritmi vsakomur ponudijo drugačne vsebine. Vsak ima svoj zaslon, svoj urnik in svojo resničnost.

Potem pa pride svetovno prvenstvo v nogometu — in ta logika se nenadoma poruši.

Izjema

Milijarde ljudi po svetu začnejo gledati isti prenos. V istem trenutku. Ne zato, ker bi morali, ampak zato, ker vedo, da nogometa ni mogoče zares doživeti z zamikom. Zadetek v sodnikovem podaljšku, zgrešena enajstmetrovka ali nepričakovan preobrat izgubijo svojo moč, če izid že poznamo. Svetovno prvenstvo v nogometu je eden od redkih dogodkov, pri katerem neposredni prenos ni samo način spremljanja, ampak bistveni del samega dogodka.

To potrjujejo tudi navade gledalcev. Ljudje so pripravljeni vstajati sredi noči zaradi tekem na drugem koncu sveta, ostajati budni do zgodnjih jutranjih ur in prilagajati delo in družinsko življenje ritmu prvenstva. V času, ko tehnologija prilagaja vse posamezniku, se pri nogometu zgodi ravno nasprotno: posameznik prilagodi svoj čas dogodku. To je v sodobni medijski krajini skoraj izjema.

Fragmentacija

Svetovno prvenstvo leta 2026 je posebno tudi zaradi svoje organizacije. Prvič so ga gostile tri države — ZDA, Kanada in Mehika —, na njem pa še nikoli ni tekmovalo toliko (48) reprezentanc. Po zaslugi vsega tega spremljamo več različnih zgodb, več (nogometnih) kultur in širšo geografsko zastopanost. Obenem pa nogometno prvenstvo kaže tudi drugačno svetovno sliko. Tradicionalne nogometne velesile niso več edine, ki odločajo o razpletu. Nogomet postaja bolj globalen in vse manj predvidljiv.

Ponuja nam pa tudi drugačno medijsko sliko. Svetovno prvenstvo v nogometu vedno znova opozori na posebno vlogo medijev. V času, ko pretočne platforme fragmentirajo občinstvo in ko družbena omrežja vsakomur ponujajo njegov informacijski mehurček, postajajo televizijski prenosi velikih športnih dogodkov eden od zadnjih skupnih načinov preživljanja časa in zadnjih javnih skupnih prostorov.

Ne samo prenašalci tekem

RTV Slovenija in BBC (skupaj z ITV) in še mnoge druge televizije med prvenstvom niso samo prenašalci tekem. So prostor skupnega preživljanja prostega časa. Ne nujno prostega, saj mnogi prilagajajo svoje aktivnosti medijskemu času. To me spominja na stare čase, ko smo vsi sedeli pred ekrani, da bi spremljali televizijska poročila in priljubljene serije. Le redki današnji dogodki in vsebine dosežejo toliko ljudi naenkrat.

Javne radiotelevizije, ki izgubljajo gledalce in s tem svojo celovito vlogo, vsaj ob svetovnih prvenstvih v nogometu postanejo spet pomembne. In to je čas, ko me mladi zbiratelji sličic nogometašev spomnijo na pretekla prvenstva, ko je bila počitniška evforija za športnimi zvezdniki nekaj običajnega.

Nacionalni ponos

Ob vsem tem pa prihaja v ospredje tudi nekaj, kar je za mnoge skoraj staromodno — nacionalni ponos.

Ko igra nacionalna reprezentanca, klubska rivalstva za nekaj časa izginejo. Prevlada občutek pripadnosti. Državne zastave na balkonih, polni trgi, skupinski ogledi tekem in spontana praznovanja niso samo športni folklorni prizori. To govori o tem, da ljudje še vedno iščemo trenutke, ko lahko začutimo, da smo del nečesa večjega.

Balon kapitala

Svetovno prvenstvo v nogometu pa ima tudi drugo, manj romantično plat. Nogomet je postal eden največjih poslov na svetu. Milijarde evrov od televizijskih pravic, oglaševanja in sponzorstev, astronomski prestopi igralcev in vse večji vpliv globalnih korporacij ustvarjajo nezmotljiv občutek, da je kapital tisti, ki vse to poganja. Pravice za prenose sodijo med najdražje medijske vsebine, saj prinašajo izjemno gledanost in oglaševalske prihodke. Mundial ni smo športni praznik, temveč tudi eden največjih poslovnih projektov sodobnega sveta.

V tem je nekaj paradoksalnega. Na eni strani nogomet omogoča finančni balon, kakršnega si še pred nekaj desetletji nihče ni znal predstavljati, na drugi pa taisti nogomet kljub vsemu ohranja nekaj, kar smo v digitalni družbi skoraj izgubili — občutek skupnega časa. Medtem ko večino vsebin gledamo vsak zase in takrat, ko nam ustreza, svetovnega prvenstva skoraj nihče noče gledati za nazaj. Želimo biti tam ali vsaj pred televizorjem takrat, ko se zgodi. V istem trenutku kot prijatelji, sorodniki, sodelavci, neznanci v baru in milijarde neznancev na drugih celinah.

Privatne in skupne resničnosti

V medijskem smislu je to resnična, četudi kontradiktorna vrednost letošnjega svetovnega prvenstva. Tekmovanje je razkrilo novo podobo svetovnega nogometa, obenem pa potrdilo moč globalnega športnega posla. Opomnilo nas je, da kljub vsem tehnološkim spremembam še vedno obstajajo dogodki, ki jih želimo doživeti skupaj. V svetu, kjer nas algoritmi vsak dan razpršujejo v nešteto privatnih resničnosti, so skupni trenutki postali redkost. Pa čeprav so ti trenutki tekme — torej vsaj zame dogodki, ki jih nikoli nisem preveč občudovala.