Tako smo se poslovili od moje najboljše prijateljice, k je bla z mano skor 50 let. V treh dneh se nismo pobili. To je že napredek.

Glihkar sem se vrnila iz Primorske. Jaz sem drgač ena od unih, k ne hodijo na pogrebe. Čeprav mi je pol frendov umrlo. Ampak tokrat je umrla moja nona. Moja edina nona. Je bla z mano skor 50 let. Moja najboljša prijateljica. Mam še oba starša in brata. Ampak zdaj je umrla ena od mojih najljubših oseb v družini.

Ampak o noni drugič. Dejmo o temu, kako zgleda vaški pogreb.

Cele procedure

Najprej je mogu fotr po celi vasi nalepit kao plakate, da je nona umrla in kdaj bo pogreb. Cele procedure. Uro pred pogrebom me je fotr zbudil. Ob pol treh popoldne ali “ob dveh in pol”, kot rečejo Primorci. Da nej bom čez eno uro na pokopališču. Pridem, tam pa že cel zbor. Pa župnik. Odpojejo svoje, povejo svoje. In pol v vrsti še šetnja do groba. Župnik spet govori svoje, žaro se da notr. Borci z zastavami. Ker je nona bla med drugo svetovno vojno tajnica teh borcev. Zato ne pišem o politiki. Ker so levi in desni v resnici isti. Pol sem hotla takoj spizdit, ampak me je vsak ta drug ustavil: “Ma Tereza, dolgo se nismo videli.” Jaz pa nimam pojma, kdo sploh so.

Kresnik in sedmina

In pol sedmina pod našo lipo na našem dvorišču. Pit pa jest pa si govort ta najbolj črn humor. Vmes mi fotr reče, da me ena gospa z Radia Trst hoče spoznat, ker je bla recenzija moje knjige na Rai za zamejce. Svašta, jaz vse zamujam. In pol posnamem še s. Ancilo, kako hvali mojo knjigo. Nuna bere mene in tok hvali? Svašta jaz ne bom doživela. “Ja, pa za Kresnika si bla nominirana letos,” so mi vsi nabijali.

Jap, res sem bla. Ko me je klical Čander, da sem nominirana, sem rekla, naj se ne dela norca. Nisem verjela. Dokler nisem vidla drug dan v časopisu. Zakaj nisem verjela? Ker fuck me. Nimam šol, pišem v slengu, vse na hojladri. Knjiga je bla napisana ponoč, ko sem bla koma. Napisana na 300 mailov. Te maile sem pošiljala nekomu na FB, k ga nikol nisem vidla, on je pol vse dal v Word, poslal men nazaj, jaz pa dalje uredniku Beletrine. Enega popravljanja ni blo vzad, razen vejic. Vse isto direkt, čeprav koma.

In kdo bi pomislil na kakšnega kresnika. Po vsemu tem sranju, k smo ga doma dali čez. Ko so samo čakali, kdaj jih bojo poklicali, da sem v nekem jarku mrtva. Pol pa to. To mi kakšne nune rihtajo. In sam pritisk mi je prineslo. Ker men je že itak vse zanič, kar napišem, zdej mam pa še travme za naslednjo. In ker ne spimo na lovorikah, delamo dalje. Če bo pa polom polomov, pa bo. Spet na maile, seveda.

Objem

In tako smo se poslovili od none. V treh dneh se nismo pobili, to je že napredek. In ko je fotr lepil po vasi te plakate, ga je ustavila ena ženska: “Si že objel Terezo?” Uni, k ste brali Hudiča, veste, za kaj gre. Fotr se je zmedel in odgovoril: “Če jo bom, ne bo mela za naslednjo kej pisat.”

Če me je objel, boste izvedeli v naslednji knjigi. Ali kot je rekla una nuna: “Tvoje pisanje je od podna do nebes.” Amen.