Zgodovinar Norman Davies s knjigo Izginula kraljestva spodkopava naš ustaljeni pogled na preteklost in nas poziva, naj ponovno razmislimo o spodbudah za vzpon in propad narodov. V naših predstavah o Evropi danes prevladujejo države kot Španija, Združeno kraljestvo, Nemčija in Francija, pri čemer se ne zavedamo, da so vse te skupnosti razmeroma nova iznajdba. Norman Davies pred nami oživlja dolgo pozabljene dežele: Aragonijo, ki je nekoč obvladovala Sredozemlje; veliko kneževino Litvo, nekoč največjo državo v Evropi; staro britsko kraljestvo Alt Clud iz časov, ko še nista obstajali ne Anglija ne Škotska; zapleteno usodo nekdanjih kraljestev Zahodnih Gotov in Burgundov; kraljestvo Galicije in Lodomerije, pa tudi kratkožive državice kot Podkarpatska Rusinija ali Napoleonova Etrurija, ki niso nikoli imele priložnosti, da bi zares zaživele.

Norman Davies (1939) je britanski in poljski zgodovinar, avtor številnih knjig o zgodovini Evrope, Poljske, Združenega kraljestva, pa tudi drugih, manj znanih dežel. Zgodovino je predaval na Jagelonski univerzi v Krakovu, na Univerzitetnem kolidžu v Londonu, Evropskem kolidžu v Varšavi in na Kolidžu St. Antony’s v Oxfordu. Je prejemnik častnih doktoratov Poljske akademije umetnosti in Akadamije Scientiarum et Artium Europaea. V slovenščino je doslej prevedena njegova obsežna knjiga Zgodovina Evrope (2013). Knjiga je izšla pri Beletrini.

Norman Davies: Izginula kraljestva

Že od malih nog me vznemirja razhajanje med videzom in resničnostjo. Stvari niso nikoli takšne, kot so na prvi pogled. Rojen sem bil kot podanik Britanskega imperija in kot otrok v Otroški enciklopediji bral, da je “naš imperij” dežela, “v kateri sonce nikoli ne zaide”. Videl sem, da je na zemljevidu rdeče barve več kot vsake druge, in bil nad tem navdušen. Ni pa trajalo dolgo, in že sem lahko z nejevero spremljal žar zatona imperijskega sonca na povojnem nebu nad morjem krvi in uničenja. Izkazalo se je, da je resničnost postavila na laž površinski videz neomejene moči in trajnosti.

V enciklopediji je pisalo tudi, da je Everest z 8840 metri najvišja gora na svetu in da je bil poimenovan v čast prvega geodeta Britanske Indije, polkovnika sira Georgea Everesta. Seveda sem ob tem, kot se je od otroka pričakovalo, pač sprejel nezapisano predpostavko, da je vrh sveta britanski, in bil temu primerno vzhičen. Vse se je zdelo zelo jasno. V času, ko sem leta 1953 za božično darilo dobil v roke knjigo Vzpon na Everest sira Johna Hunta, je Indija že izstopila iz Britanskega imperija. Kasneje sem izvedel še, da ni Everest pravzaprav nikoli pripadal niti Indiji niti Imperiju. Ker nepalski kralj Everestovi odpravi ni dal dovoljenja za vstop v državo, so višino gore merili z zelo velike oddaljenosti, zato niti 8840 metrov ni bila točna višina; svetu so samovoljno oznanili angleško ime gore v navalu samopoveličevanja, čeprav sta avtentični imeni gore Sagarmatha (nepalsko) in Čomolungma (tibetansko). Prisiljen sem si bil priznati, da ni znanje nič manj spremenljivo od okoliščin, v katerih je bilo pridobljeno.

Kot otroka so me večkrat peljali v predele Walesa, kjer se še danes govori valižansko. Ker imam zelo valižansko ime, sem se tu nemudoma počutil kot doma in v meni je zrasla trajna naklonjenost do dežele. Ob obiskovanju prijateljev v gorski vasici blizu Bethesde, prav tako Daviesovih, sem srečeval ljudi, ki v vsakdanjem življenju sploh niso govorili angleško, in dobil v darilo svoj prvi angleško-valižanski slovar, Geiriadur T. Gwynna Jonesa. Ta iz mene na žalost ni naredil govorca tekoče valižanščine, je pa v meni zbudil trajno strast do zbiranja tujih jezikov. Med obiski angleških gradov Harlech in Beaumaris v Conwyju (ki ju običajno zmotno imenujejo “valižanska gradova”), sem sočustvoval bolj s premaganimi kot z osvajalci; in ko sem nekje prebral, da valižansko ime Anglije, Lloegr, pomeni “Izgubljena dežela”, me je vsega prevzel neznanski občutek izgube in pozabe, ki ga izraža ta beseda. Učeni kolega mi je sicer kasneje razložil, da je moja domišljija presegla resnično etimologijo tega imena. Toda kot nekdo, ki je odraščal v angleškem okolju, se nisem nikoli nehal čuditi temu, da vse to, kar danes imenujemo “Anglija”, nekoč sploh ni bilo angleško. Iz tega čudenja je zrasel dobršen del tega, kar sem zapisal v Izginulih kraljestvih. Konec koncev sta tudi Dover in Avon povsem valižanski imeni.

Kot najstnika, ki si je brez posebnega posluha prizadeval peti v zadnji vrsti šolskega zbora, me je nekega dne posebno pritegnila neka pesem Charlesa Villiersa Stanforda. Ne vem, zakaj sta se stoično besedilo in ležerna melodija pesmi “Učili so me Heraklita” v meni dotaknila ravno pravih strun. In šel sem domov, v Blakeneyjevem Malem slovarju klasikov po­iskal Heraklita in izvedel, da je bil to “plakajoči grški filozof” iz 6. stoletja pred našim štetjem. Heraklit je bil tisti, ki je dejal, da “vse teče” in da “nihče ne more dvakrat stopiti v isto reko”. Bil je pionir ideje minljivosti in v mojem šolskem zvezku citatov se je pojavil že na začetku:

Dejali so mi, Heraklit, dejali, da si umrl./Prinesli so mi bridko vest in reko bridkih solz./Jokal sem v spomin, kako sva skupaj v klepetu/izčrpala sonce in ga poslala spat z neba.

Zdaj, ko tu ležiš, moj ljubi karski gost,/prgišče le pepela, davno že pokojni,/še vedno glas tvoj, slavec, buden poje,/ker smrt, ki vse odnese, odnesti ga ne zmore.

Odmeve Heraklita in njegovih slavcev je mogoče slutiti nekje tik pod površjem mojega dela.

Ko sem zapustil šolo, sem upošteval nasvet svojega učitelja zgodovine in poletne počitnice prebil ob prebiranju Zatona in padca rimskega cesarstva Edwarda Gibbona, pa še njegove Avtobiografije. Po Gibbonovih besedah je bil njegov glavni navdih “morda največji in najstrašnejši prizor v zgodovini človeštva”. Nikoli dotlej nisem bral ničesar, kar bi presegalo to zgodbo. Veličastna pripoved v tej knjigi nam razkriva, kako je celo življenjska doba najsilnejših držav minljiva.

Leta kasneje sem se kot poklicni zgodovinar zatopil v zgodovino Srednje in Vzhodne Evrope. Moja prva učiteljska zadolžitev na Univerzi v Londonu je bila priprava cikla devetdesetih predavanj o zgodovini Poljske. Osrednji del predmeta je bil posvečen Litovsko-poljski zvezi oziroma Rzeczpospoliti, ki je bila ob ustanovitvi leta 1569 največja država v Evropi (oziroma je vsaj gospodovala največji površini naseljenih dežel na celini). Kljub temu je bila ob koncu 18. stoletja litovsko-poljska država v manj kot dveh desetletjih izbrisana tako temeljito, da je dandanes le še malo ljudi, ki so sploh kdaj slišali zanjo. Pa pri tem sploh ni bila edina žrtev. V približno istem obdobju sta propadla Beneška republika pa tudi Sveto rimsko cesarstvo.

Večino moje akademske kariere je bila najmogočnejša zver mojega študijskega lovišča Sovjetska zveza, ki je bila hkrati tudi ena od dveh svetovnih velesil. Zasedala je največje ozemlje na zemeljski obli, imela orjaški arzenal jedrskega in konvencionalnega orožja ter varnostne službe brez primere kjerkoli v svetu. Toda niti vsi njeni topovi in policisti je niso mogli rešiti. Nekega dne leta 1991 je izginila s svetovnega zemljevida in vse odtlej je ni več.

Ne preseneča torej, da sem v času, ko sem pisal zgodovino Otočja, začel premišljevati, ali niso morda šteti dnevi tudi državi, v kateri sem se rodil in odraščal, Združenemu kraljestvu. Prišel sem do sklepa, da so mu.