Čeprav obstaja cela vrsta tem, o katerih bi bilo treba zapisati marsikaj ostrega — predvsem o vojni v Ukrajini in genocidu v Gazi, ki pa žal še zdaleč nista edini —, bom danes prostor in čas namenila dobri zgodbi.

Razlogov za to je kar nekaj. Eden je, da sem to doživela na lastni koži. Drugi je, da gre za sicer tako kritizirani sistem javnega zdravstva. Tretji je, da ta zgodba dokazuje, da naš sistem javnega zdravstva ne samo deluje, ampak da nam še vedno nudi usluge, ki so v vseh pogledih nadstandardne. In četrti, da se teh dimenzij in uslug v resnici sploh ne zavedamo. Ne zavedamo se, kaj imamo. In da je to nekaj, o čemer ljudje v družbah, ki jih pogosto idealiziramo — recimo v ZDA in drugih zahodnih državah —, lahko samo sanjajo.

Dihalna stiska

Danes je na univerzi skoraj nemogoče, da človek bi ne staknil viroze. Mask ne nosimo. Prostori se ne zračijo. Niti ne razkužujejo. Študentje se valijo iz ene predavalnice v drugo. In širijo viruse iz ene predavalnice v drugo. Mi, profesorji, pa se valimo za njimi. Nemogoče je, da vsaj občasno tudi mi ne staknemo viroze. Ne nujno gripe. Ne nujno kovida. Ampak kaj drugega. Ki pa človeka tudi položi v posteljo. Zakuha vročino. Spravi v dihalno stisko. In podobno.

Nedolgo nazaj sem nekaj takega staknila sama. Dopoldan sem še bila na fakulteti in predavala. Popoldne pa sem že komaj dihala. Testi so pokazali, da ni gripa. Niti kovid. A dihala sem kljub temu težko. O tem, da bi lahko predavala, nisem mogla niti sanjati.

Zato sem naslednji dan klicala osebnega zdravnika — o katerem moram tudi tokrat govoriti v samih superlativih —, da mi napiše bolniško. Kot je v mariborskem zdravstvenem domu zdaj navada, na telefon ne dobiš več zdravnika, ampak medicinsko sestro. Tako je bilo tudi tokrat.

Sestri sem med kašljanjem in dušenjem, škripanjem in lovljenjem sape komaj povedala, za kaj gre. Sredi mojega govorjenja pa je bila telefonska zveza prekinjena. Poklicala sem znova in dobila drugo medicinsko sestro. Ki ji spet povem, kako in kaj. Da potrebujem bolniško. Obljubi, da bo urejeno. In je tudi bilo.

Rešilci in gasilci in urgenca

Manj kot uro kasneje pa pozvoni na vratih. Pred vrati rešilci. In gasilci. Ko odprem, sem prepričana, da iščejo očeta moje sirske družine. Ki je bolan. Ampak ne. Iščejo da neko starejšo gospo. Po imenu Vesna Godina. Torej mene. In ko povem, da sem to jaz, izvem, da so tukaj zato, ker sem med težko dihalno stisko izginila z zveze. Prišli so zato, da mi pomagajo. In če je treba, tudi rešijo.

Povem, da res težko diham in govorim, a se ne dajo odgnati. Z njimi moram v rešilni avto, kjer naredijo hiter pregled. Ugotovijo, da lahko doma postorim najnujnejše, da pa moram potem res na urgenco, če že takoj nočem z njimi. Obljubim jim, da bom šla na urgenco, takoj ko doma uredim najnujnejše. Kar pozneje tudi res naredim.

Na urgenci pa spet pozitivna izkušnja. Zaradi dihalne stiske sem takoj na vrsti. Takoj poslana na nujni pregled. Na slikanje pljuč. In vse ostalo. Zdravnik odličen. Profesionalen. Učinkovit. S smislom za humor. Kot starejšo gospo me oskrbi z recepti. Odidem hitro. Popolnoma sprocesirana. Z zdravili iz najbližje lekarne. Ko jih začnem jemati, se mi stanje hitro izboljša. Od ponedeljka spet delam. Sicer še malo pokašljujem. Tu in tam uporabim pumpico za umiritev kašlja in lažje dihanje. Sicer pa sem super.

Zakaj to pišem?

Rada bi, da razumete, kaj se je v resnici zgodilo. Zgodilo se je namreč, da so mi po prekinitvi telefonske zveze iz zdravstvenega doma poslali nujno medicinsko pomoč. Pomoč, ki bi mi zaradi dušenja, ki ga je sestra slišala, preden je bila linija prekinjena, rešila življenje. Sestra je sklepala, da bi se mi zdravstveno stanje — torej moja dihalna stiska — lahko nenadoma še poslabšala. In še to, da so reševalce za vsak primer spremljali gasilci, ki bi vdrli v stanovanje, če ne bi mogla sama odpreti, in reševalcem omogočiti, da mi rešijo življenje. 

To je noro hud nadstandard. O tem lahko v Ameriki samo sanjate. O javnem zdravstvenem sistemu, v katerem bi takoj poslali vse, ki vam lahko rešijo življenje, če sumijo, da ste življenjsko ogroženi. In v katerem to plača javni zdravstveni sistem. Ki ga v ZDA seveda sploh ni.

Da ne omenjam, da potem, ko reševalci vidijo, da nisi življenjsko ogrožen, ne odidejo. Ampak zahtevajo, da greš z njimi v rešilni avto na preiskave. In te spustijo domov šele potem, ko ugotovijo, da res nisi življenjsko ogrožen. A ti hkrati zabičajo, da moraš vseeno čim prej na urgenco.

Medtem ko sem bila na urgenci, me je klicala tudi medicinska sestra osebnega zdravnika. Da bi preverila, kje sem in kako sem. Na urgenci? Ja. Bolje? Ja. In povedala, da sem zjutraj spravila na noge celo zdravstveno postajo. Ki je organizirala reševanje mojega življenja.

Ja, dragi moji, to je moja neposredna zdravstvena izkušnja. Prejšnji petek mi je šlo prav na jok. In mi gre še zdaj, ko to pišem.  

Bolje nekaj kot nič

Ta dobra zgodba me je spomnila na tisto Danino. Zgodbo, ki jo Dana rada pripoveduje kot argument za učinkovitost, človeškost in humanost našega javnega zdravstvenega sistema. Moje izkušnje to potrjujejo. Ne samo ta zadnja. Vendar je ta najbolj prepričljiva. 

Naš javni zdravstveni sistem je kljub vsem pomanjkljivostim še vedno dober. Ima dobre dimenzije. In presežke. Ki bi se jih morali zavedati. In jih varovati. O njih bi morali govoriti. Vedno. Še posebej takrat, ko nam jih hočejo vzeti. Ali takrat, ko bogati Slovenci modrujejo o tem, kako nepravično je, da si z denarjem iz zdravstvenega zavarovanja ne morejo plačati uslug privatnih zdravnikov brez koncesij. In se delajo, da ne razumejo, zakaj tega ne morejo. 

Razlog je jasen. Gre za to, kje bo končal njihov denar. Ali v dizajnerskih oblekah, luksuznem avtomobilu, stanovanju, hiši, jahti ali čem podobnem privatnika. Kar pomeni, da bo ta denar za javni zdravstveni sistem izgubljen. Ali pa bo končal v javnem zdravstvenem sistemu. Kjer bo del denarja res morda izginil kdo ve kam. Morda bo pokraden. A ne ves. Nekaj ga bo vendarle končalo v javnem zdravstvenem sistemu. In bolje nekaj kot nič. 

Zato bom znova zapisala, da ne vem, zakaj država dopušča, da ves denar v javnem zdravstvenem sistemu ne oostane v javnem zdravstvenem sistemu. Zakaj ni ta denar zaščiten. Ker bi lahko bil. Moral bi biti. Če bi kdo to res želel. V imenu državljanov. In za dobrobit državljanov.