Prehod v novo leto je vedno znova čas voščil. In dobrih želja. Vedno znova si za vsako novo leto vedno znova zaželimo, da bi bilo prihajajoče leto srečno. Da bi bili zdravi. Da bi se tistim, ki jim namenjamo naša voščila, uresničile njihove želje. In podobno. 

Večkrat sem že zapisala, da si v vsakdanjem življenju, ki ga živim in v katerem sodelujem — ali ki teče mimo mene —, ne morem kaj, da nanj ne bi gledala iz zornega kota svoje profesionalne deformacije. Torej iz zornega kota antropološkega opazovanja z udeležbo. Če je človek socialni ali kulturni antropolog, si ne more kaj, da ne bi opazoval. Predvsem z udeležbo. Tega pač ni mogoče kar izključiti.

Profesionalna deformacija

Gre za profesionalno deformacijo, za katero je pred veliko leti neka moja študentka magistrskega študija antropologije dejala novovpisanim študentom: “Antropologija ni študij, to je način življenja!” S tem je hotela povedati, da to ni izobrazba oz. poklic, ki ga lahko izklopiš, ko končaš z delom v službi. Če si antropolog, te to spremlja povsod. Gre za način razumevanja sveta. In za način sodelovanja v družbenih situacijah. To te spremlja povsod, kjer si. Ali kamor greš. Stvari pač ne moreš videti, razumeti in v njih sodelovati drugače kot antropolog. Ker pač vse vidiš skozi naočnike antropologa. Kot je to slikovito opisal že Franz Boas.

Avtomatični vklop

Zakaj ta nekoliko daljši uvod? Ker se mi je tudi letos — kot vsako leto ob novoletnih voščilih — avtomatično vklopil antropološki pogled na voščila. Kaj si ljudje želijo. Kaj si voščijo. Kako to počnejo. Itd. Pri tem je letos, kot mi je pokazalo moje lastno opazovanje z udeležbo, prišlo do neke bistvene spremembe v novoletnih voščilih. Ne vem, ali ste to opazili tudi vi. A zame je bila sprememba očitna. In nadvse zanimiva. Povedna.

Čeprav so se letošnja voščila zdela identična tistim rutinskim iz vseh zadnjih let, so bila vendarle drugačna. Tudi želje so bile drugačne.

Ključno, kar mi je padlo v oči, je premik fokusa voščila. Ta se je s posameznika oz. individuuma premaknil na skupnost. Na kolektiv. Kar je iz moje perspektive pomembna sprememba. Celo bistveni premik, ki kaže na neke druge pomembne in bistvene spremembe v letu 2023.

Osebno zadovoljstvo, sreča, zdravje

V zadnjih letih in desetletjih smo se navadili, da si ob novem letu voščimo reči, ki so pomembne tistemu, ki mu voščimo. Torej osebne stvari. Osebno zadovoljstvo. Osebno srečo. Osebno zdravje. Uresničitev osebnih želja. In načrtov.

Skratka: novoletna voščila so bila že leta, da ne rečem desetletja, orientirana na posameznika. Na njegovo življenje. Na njegove želje. Potrebe. Individualno dobrobit. Kolektiv ali socialni nivo sta bila praviloma (povsem) izključena. Kot da ne obstajata.

Letošnja voščila pa so se v velikem deležu odlepila od te neoliberalne perspektive in logike. Odlepila so se od posameznika. Letošnja voščila so se v velikem deležu ukvarjala s splošno dobrobitjo. Z dobrobitjo družb. Z dobrobitjo slovenske družbe. Ali kar sveta v celoti. In to še posebej v smislu letos pogosto izražene želje po miru kot odsotnosti vojn. V smislu miru v svetu. In miru v naši, slovenski družbi.

Dobra novica

Zame je to pomembna razlika. To je dobra novica. Ne v tem smislu, da je ljudi vsaj potencialno strah vojne. In vsega, kar vojna prinaša. Ampak zato, ker se ljudje očitno bolj aktivno zavedajo, da je njihova osebna dobrobit dejansko družbeno dejstvo. Da je vsaj toliko kot od njih samih odvisna od družbe, v kateri živijo.

In ta deneoliberalizacija me je — kot vse deneoliberalizacije nasploh — zelo razveselila. Ker tako kot vsi premiki od neoliberalnih logik in praks postavlja stvari nazaj na pravo mesto. Poudarke pa tudi. 

Profesionalno gledano pa mi je bilo zanimivo še nekaj drugega. Da si ljudje tako množično želijo miru — pri nas in v svetu —, govori tudi o tem, da se je mesarsko klanje, ki ga Izrael izvaja nad Palestinci v Gazi, ljudi dejansko dotaknilo. Da ljudje doživljajo in razumejo, da sta šla Izrael in ZDA tokrat odločno in resnično predaleč. Da logika njunega delovanja ne ogroža samo Palestincev v Gazi. Ampak nas vse. Ker se to, kar se zdaj dogaja njim v Gazi, lahko zgodi komurkoli. Kjerkoli. 

Kar je pravilno sklepanje. Kar je povsem točno.

Mir, mir in še enkrat mir

Letošnje želje po miru, ki so jih ob vstopu v letu 2024 — javno in zasebno — tako pogosto izrekali Slovenci in Slovenke, ubesedujejo očitno zavedanje, da se danes ne moremo več skrivati v svoja privatna življenja. V svoje privatne luknje. Misleč, da se da tam vse urediti. Ker se ne da. Ključne determinante naših življenj so nadindividualne. Dobro je, da so se Slovenci in Slovenke tega spet začeli zavedati. 

Spet zato, ker se spomnim pokojnega strica, ki je doživel in preživel 2. svetovno vojno. Ko sem bila še otrok in srednješolka, mi je ob vsakem novem letu vedno zaželel mir. Enako tudi vsem drugim. Za ljudi, ki jim je vojna dejanska izkušnja — ali grožnja —, je mir pomembnejši od osebne sreče.