Melania Trump me spominja na tisti bosanski vic o Mujotu, ki sedi na kamnu. “Kaj je, Mujo, sediš in razmišljaš?” “Jok, Haso, samo sedim.”

Trume amaterskih in profesionalnih melanijologov že leta, vse od njene prve vselitve v Belo hišo, mrzlično spremljajo in analizirajo vsak njen nastop v javnosti, vsak njen pogled, gesto, čevelj, garderobo in klobuk.

Z nedavno premiero dokumentarca o naši ameriški prvi dami smo morda vendarle dobili odgovor na vprašanja, kaj se skriva za kronično našobljenimi ustnicami in napol priprtimi očmi, ki katatonično strmijo v neznano.

Nič. Nothing. Nada.

Nič. Nothing. Nada. Neč, kot bi rekla mlada Melanija, preden se je iz Sevnice odpravila v širni svet iskat srečo in ljubezen. Tako bi vsaj lahko sodili po mnenju večine filmskih kritikov, ki dokumentarcu — ki je Melaniji prinesel debelih 28 milijonov dolarjev —, zelo, zelo, zelo milo rečeno, niso bili najbolj naklonjeni.

Priznam, da sam o tem ne morem soditi, saj se mi dokumentarca še ni uspelo ogledati. V Strasbourgu in drugod po Franciji ga namreč še ni na programu. Sicer pa se tudi ne zdi, da bi se kdo nad tem pretirano pritoževal.

Ampak, boste rekli, to so ti elitistični pisuni v mainstream medijih, ki jim tako ali tako ni mar za malega človeka. In res je začetni obisk presegel škodoželjne napovedi in z naskokom dosegel višje številke kot katerikoli dokumentarec v zgodovini filmske umetnosti.

Kar je seveda logično. Ne le zato, ker je bilo v promocijo vloženega toliko denarja, da bi z njim lahko ponovno posneli vse dokumentarce v zgodovini filmske umetnosti, ampak zato, ker imamo opraviti s kultom. V kino greš zato, da izkažeš svojo privrženost velikemu modremu soprogu. Število prodanih kart v lokalnih ameriških kinematografih sovpada z lokalno politično podporo Trumpu.

In podobno je tudi v Evropi. Vsaj tam, kjer je film že na sporedu. Le da je prodanih bistveno manj vstopnic. Ker Trumpa v Evropi ne samo ne maramo preveč, ampak ga ne maramo vse bolj in bolj.

Jok, Haso …

Slovenija je v tem ameriško-evropskem kontrastu svoja zgodba. Ker je Melanija nekoč bila iz Sevnice in se zato mnogi trudijo verjeti, da je Melanija še vedno naša.

Jok, Haso, samo Melanija.

Za njeno domnevno in tako opevano privrženost do domačih krajev ni nobenih dokazov. Melania v filmu omeni Slovenijo baje samo enkrat. Še največ pozornosti nam je namenila takrat, ko je s pomočjo svoje tedanje odvetnice tožila svoje bivše sokrajane iz Sevnice, ker so nekateri na njeni slavi in imenu skušali zaslužiti dolar ali dva.

Ampak okej. V našem primeru ni toliko zabavno, da smo se tudi Slovenci spričkali o tem, ali je film vreden ogleda ali ne. Nenazadnje smo se sposobni kregati o čemerkoli. Nenavadno je kvečjemu dejstvo, da Melanija — predvsem pa njen mož — za nekatere politične stranke še vedno predstavljata adut, v katerega verjamejo in na njem gradijo politično podporo pred prihajajočimi volitvami.

Po vsem, kar vemo?

Da so to počeli pred leti, bi človek še nekako razumel. Ampak danes? Po vsem, kar vemo in kar nam je servirano vsak dan? Prostaštvo, avtoritarnost, bolestni narcisizem, jasni znaki kognitivnega pešanja, Epsteinovi dosjeji, onegavljenje s porno igralko (medtem ko je naša Melanija rojevala našega Barrona), nasilje in streljanje njegovih napol zasebnih zamaskiranih agentov, napadi in grožnje drugim državam, žaljenje vsepovprek, pajdašenje z diktatorji, načrti za letovišča v Gazi, Mar-a-Lago alternativa Združenim narodom, popuščanje Putinu in njegovi agresivni politiki?

Halo?

V okoliščinah, v katerih se tudi Trumpovi največji občudovalci in posnemovalci na evropski skrajni desnici čutijo prisiljene, da se distancirajo od svojega diskreditiranega heroja, ki je postal odbijajoč celo za njihove volivce, pri nas Trumpa mnogi še vedno vidijo kot političnega trumpfa iz rokava. Ker Melanija. Kot ključ do naklonjenosti njenega soproga in avtocesto v bodočnost, v kateri bo Slovenija skupaj z ZDA harala po svetu. Ali nekaj takega.

Ampak to niso vsi, boste rekli, k sreči imamo pri nas še vedno politiko, ki trdno stoji na temeljnih civilizacijskih načelih in vrednotah.

Eh.

Nekateri so za kul

Tako kot ima slovenska desnica težave s Trumpom, imajo tudi na drugi strani mnogi težave z njegovim ideološkim kompanjonom v Kremlju. Cela rajda politikov, javnih osebnosti, intelektualcev nam v tej ali oni obliki prodaja oporne točke, ki jih zanje pišejo ruski boti in obveščevalne službe. Ali to počnejo iz prepričanja ali ne, niti ni tako pomembno. Učinek je na koncu enak.

Daleč od tega, da bi vse metal v isti koš. Na koncu mora vsak sprejeti odgovornost za svoja stališča in dejanja. Enih nečednosti ne moremo opravičevati z drugimi nečednostmi.

V tej zgodbi imajo slovenski oboževalci ameriškega predsednika vsaj eno prednost. Ne moremo jim namreč očitati dvoličnosti. V svojem občudovanju Trumpove politike so popolnoma odkriti. Kar danes vidimo v ZDA, bi želeli pripeljati tudi k nam. Zakrinkane režimske milice, ki po ulicah lovijo ljudi. Sesutje in podreditev demokratičnih institucij, ki družbo ščitijo pred zlorabo oblasti. Sovraštvo kot državno ideologijo. Oblast kot pravico do plena. Krščanski nacionalizem, ki ima s krščanstvom opraviti toliko, kot ima Demokratična republika Koreja skupnega z demokracijo.

Njim je to kul. In tega ne skrivajo.

Iz podkve krog

Na drugi strani pa imamo odnos dela slovenske javnosti do ruskega imperializma in Putinovega divjanja po Ukrajini. Alternativna dejstva in projekcije, ki realnost prirejajo ideološkim preferencam. Kvazi mirovništvo, ki odgovornost za agresijo meče na žrtev. Stališča, ki ne želijo in ne zmorejo obsoditi fašistoidnega režima, vzpostavljenega v četrt stoletja Putinove oblasti. Sistemskega rasizma, homofobije, seksualnega in verbalnega nasilja do žensk, umorov novinarjev in političnih nasprotnikov. Vsega tistega, kar z upravičenim ogorčenjem obsojajo povsod razen v Kremlju. Prikimavajo raznim Lipuščkom in populističnim Resnicam. Dol s pokvarjenim Zahodom. Dol z Natom.

In veste, kdo tudi ne mara Nata? Putin in Trump.

Bolj kot sta obe strani narazen, bolj si postajata podobni. Toda najbolj groteskno v tej slovenski polarizaciji je, da se na smrt kregamo in delimo glede na odnos do dveh avtoritarnih voditeljev, ki sta si po svojih ideoloških karakteristikah, imperialističnih pogledih na svet in obsedenosti s silo in močjo tako blizu, da ju kmalu ne bo več mogoče ločiti. Na koncu se nam lahko zgodi, da bomo to opevano in zveličavno nacionalno enotnost dosegli na absolutnem moralnem dnu. Tam, kjer gredo skrajnosti tako daleč, da iz podkve nastane krog.

In morda se prav v tem skriva pomembno sporočilo Melanijinega dokumentarca. O njej ne bomo izvedeli veliko, nam pa postavlja ogledalo. Skozi njeno moralno praznino in naš odnos do nje se odraža slika o družbi, ki ne razmišlja, ampak zgolj s(l)edi.