Sem edina, ki me je napoved težav z dobavo plina zaradi ukrajinske zasedbe ruske regije Kursk presenetila? Ruski plin? Kako? Očitno sem spet enkrat površno brala in prehitro sklepala. Mislila sem, da od začetka vojne v Ukrajini nočemo in ne smemo imeti nič ruskega. Pa če potrebujemo ali ne.

Novica me je še tem bolj vznemirila, ker sem ravno pripravljala članek, kakšne so v teh časih poti ruske umetnosti oz. umetnic in umetnikov.  S kakšno pravico očitamo ignoriranje norm in oportunizem umetniškim vodjem, ki vabijo režimske ruske umetnike, če pa ves čas lepo — četudi po posrednikih — poslujemo z Gazpromom?

Seveda, plin pač potrebujemo — umetnost pa … Razen tega je plin brez barve, če že ne brez vonja. Plin ne širi idej, četudi je eksploziven, ne?

Viharni Krim

V nekaterih primerih se zdi kulturna blokada — “poskus nove železne zavese”, kot je rekel vrhunski prevajalec ruske literature Borut Kraševec — res bolj trdna od gospodarske.

Konec julija je ameriški skladatelj Philip Glass obtožil gledališče na Krimu, da namerava uprizoriti baletno premiero, v kateri je brez dovoljenja uporabljena njegova glasba. “Izvedel sem, da bo balet Viharni vrh, ki vključuje mojo glasbo in uporablja moje ime pri oglaševanju in promociji, premierno uprizorjen v sevastopolskem opernem in baletnem gledališču,” je zapisal.

Iz gledališča so odgovorili, da je Glassova obtožba, ki je odmevala po vsem svetu, čisti politični manever, saj da delujejo povsem legalno. Razplet še ni znan.

Če prav sklepam, sta možnosti dve: ali so ukradli avtorsko delo in jim nihče nič ne more, ker na Krimu ne veljajo zahodni zakoni, ali pa so ga legalno kupili, čeprav so pod sankcijami in avtor tega ne bi želel. Kaj je hujše?

Polunin, Zaharova

V Viharnem vrhu naj bi v glavni vlogi nastopil v Ukrajini rojeni Sergej Polunin, nekdanji zvezdnik britanskega Kraljevega baleta. Se spomnite, kakšna YouTube atrakcija je bil pred osmimi leti?

No, zadnje čase je na Zahodu manj popularen. Leta 2019 se je pustil imenovati za direktorja prav tega gledališča, ki ga je obtožil Glass. Polunina namreč protežira ruski predsednik Putin. Zato Rusija po Putinovem ukazu v Sevastopolu gradi nove prostore za operno in baletno gledališče ter plesno akademijo.

Očitno je Putin velik ljubitelj baleta. Je namreč tudi občudovalec Svetlane Zaharove, primabalerine Bolšoj teatra, ki je včeraj nastopila na Gala večeru svetovnih baletnih zvezd na Festivalu Ljubljana.

Človek ne more nič zoper to, da je občudovan. Lahko pa k občudovanju aktivno prispeva. In Zaharova počne prav to. Je članica vladajoče politične stranke Enotna Rusija. Med letoma 2007 in 2011 je bila poslanka ruske Dume. Leta 2014 je podpisala odprto pismo v podporo ruski aneksiji Krima. Od leta 2018 je članica predsedniškega sveta za kulturo in umetnost, ki ga vodi sam Putin. Prostovoljno je sodelovala pri Putinovi predvolilni kampanji na letošnjih predsedniških volitvah.

Gergijev pa ne?

Ali ni dovolj razlogov za to, da je ne bi smeli povabiti na Festival? Tako kot zadnja leta pač ni več Valerija Gergijeva. Maestra, ki ni več samo šef Marijinskega gledališča v Sankt Peterburgu, temveč je od lani tudi generalni direktor moskovskega Bolšoja. Zakaj torej Zaharova sme priti, Gergijev pa ne?

Glede na politično aktivno vlogo bi morala biti oba pod sankcijami. Zelo verjetno pa je, da je pri Saharovi lažje uporabiti argument ločitve dela od umetnika. Saj vendar samo lepo pleše, ples pa ni od nikogar in za nikogar, ne?

Ne, ne gre za to, da bi bili baletniki in glasbeniki bolj naklonjeni oblasti. Verjetno je oblast bolj naklonjena njim, ker se njihova umetnost zdi nekritična. Ker ni mimetična, ker ni verbalna, ker ni zlahka prevedljiva v ideološki diskurz. Zato se zdi primerna — če seveda ohranja tradicionalno formo — (tudi) za slavljenje.

Pero je orožje

Saj ne, da Putin ne bi imel privržencev tudi med drugimi umetniki. Tudi literati imajo radi samodržce z velikonacionalnimi težnjami. Recimo Zahar Prilepin, avtor odličnega romana Samostan. Le da si Putin z romanom ne more prav dosti pomagati. Tudi če bi slučajno bral dolge romane — česar pa svetovni vodje praviloma ne delajo —, v njem ne bi našel podlage za slavljenje.

Resda pa Prilepin njegovemu sistemu služi drugače, če je treba — in v Rusiji je to treba pogosto. Rad prime za orožje. Kot je rad prijel za ostrostrelsko orožje nad Sarajevom še en ruski pesnik in pisatelj, Edvard Limonov.

Pisatelje, ki so podprli voditelje, vojne zločince, najdemo tudi bližje. Handke ne bo mogel izbrisati, da je bil na Miloševićevem pogrebu. Lahko pa smo vsaj prepričani, da Milošević ni prebral nobene njegove knjige. In tudi če bi po kakšnem čudežu jo, kaj bi si z njo počel? V Handkejevih knjigah ni ne dobesedno ne metaforično, ne manifestativno ne prikrito nič, kar bi lahko uporabil katerikoli oblastnik.

O metaforah v filmih Emirja Kusturice se že da kakšno reči. Ne znam pa si predstavljati, da bi bili ti filmi za Miloševića navdih. Ampak ja: Kusturičin Andrićgrad pri Višegradu je nastal s podporo Republike Srbske in je bolj kot spomenik Andriću spomenik velikosrbskih teženj. Pustimo ob strani, da je vse skupaj klavrna atrakcija …

Kaj pa Izrael?

Medtem ko se sprašujemo, kje naj potegnemo črto v preteklih in sedanjih vojnah na slovanskih tleh — med umetnikom in njegovim delom; med umetnikom, ki podpira režim samo verbalno, in umetnikom, ki prakticira aktivno politično ali celo vojaško udeležbo; med umetnikom, ki samo ustvarja svojo umetnost, in tistim, ki je tudi kulturni menedžer …— je odgovor Izraela nedvoumen.

Ob tem, kar počne njihova država, izraelskim umetnikom ni lahko. Čeprav tudi oni ponekod morda ne bodo dobrodošli, doslej še nismo slišali za nobeno blokado izraelskih umetnikov.

Vemo pa za blokade, ki jih postavlja Izrael in njegovi zavezniki. Take sankcije so neposredno doletele palestinske umetnike. Recimo pisateljico Adanio Šibli: “zaradi vojne, ki jo je začel Hamas”, ji niso podelili nagrade na Frankfurtskem knjižnem sejmu, čeprav je bilo tako predvideno.

Brez služb in z madeži pa ostali tudi umetniki, ki so z izjavami ali protesti opozorili na izraelski genocid. Ali celo na kaj manj. Laurie Anderson recimo ni mogla zasesti mesta gostujoče predavateljice v Essnu, ker je podpisala protestno pismo proti apartheidu nad palestinskimi umetniki. Seznam je dolg. Prejšnji teden so v Melbournu odpovedali nastop avstralsko-britanskega pianista Jaysona Gillhama — zaradi izjave, da je v zadnjih desetih mesecih Izrael ubil več kot sto palestinskih novinarjev.

To niso blokade, to niso sankcije. To je najbolj brutalna oblika brisanja. Kdor izgovori resnico, bo izbrisan.