Ko so Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec po trojni referendumski zmagi — na še en nedeljski večer, ko smo trenirali demokracijo — evforično dvigovali roke, se je okrepil vtis, da se je supervolilno leto 2022 izteklo v popoln koalicijski triumf in uničujoč poraz opozicije.

Veteran SDS Vinko Gorenak pa se je sredi decembra v zvezi s tem skliceval na staro kitajsko modrost:

»V takih razmerah nam preostane samo eno. Da sedemo na breg Save in počakamo, da mimo priplavajo politična trupla. Ploskamo in smo tiho. Dejansko je smiselno zmanjšati dejavnost poslanske skupine, ker se nič ne prime.«

Toda v politiki je že teden dni lahko dolga doba. Samo nekaj tednov pozneje je namreč država politično bojišče, na katerem v labirintu interesov igrajo zapletene igre z nenavadno dramaturgijo dogodkov.

V čigavem interesu?

Tik pred silvestrovim so bile na urgencah vrste ljudi brez osebnega zdravnika, takoj po novem letu pa pred enim od ljubljanskih zdravstvenih domov, ko sta dve zdravnici na novo vpisovali množico »neopredeljenih« pacientov. Potem so prvič stavkali bolniki — a ne proti vladi —, medtem pa so čakali novico, ali bodo zdravniki naslednji dan stavkali ali ne.

Komu je v interesu takšno stanje ali vsaj ustvarjanje vtisa vsesplošnega kaosa in razpada sistema? Tistim, ki znajo dobro manevrirati za takšnimi dimnimi zavesami.

Ratingi ministrskega zbora in Svobode so po zadnjih merjenjih padli. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je lakmusov papir stanja oblasti.

Pod preprogo

Stopnjevanje konfliktov na zdravstvenem področju ni izključna krivda te vlade, ki deluje dobrega pol leta. Pod preprogo so pometeni problemi sistema, ki je pod udarom privatizacijskih silnic in politične nesposobnosti ali nepripravljenosti za reformo. Ti problemi so dediščina, ki si jo vlade podajajo že več kot desetletje.

Toda Golob se je moral zavedati dilem o politični (ne)primernosti Bešiča Loredana. Ministra za zdravje bremenijo očitki, da je politični podaljšek prvaka tukajšnjega zasebnega zdravstva Bitenca. Namesto da bi bil kot zdravstveni minister stabilen politični težkokategornik, je k omajanju njegove verodostojnosti prispeval še Golob sam. Kot šolarja ga je postrojil pred njegovo visočanstvo ljubljanskega župana in dosegel, da se mu je Bešič Loredan Jankovću opravičil. Poleg tega pa se je premier udeležil tudi stavke pacientov, ki jo je zdravstveni minister gladko označil za ekstremizem.

Kako dolgo premirje?

Dogovor s Fidesom je sicer sklenjen, vendar je vprašanje, kako dolgo bo premirje trajalo. Reševanje izbrisanih pacientov ne vzbuja zaupanja. Ključne sistemske probleme zdravstva (spet) rešujemo v vzporednem sistemu. Bojimo se, da bo tako še bolj izpostavljena disfunkcionalnost sistema, to pa je vedno samo izgovor za nove privatizacijske zamahe.

Ne bi bilo bolj smiselno, če bi se Bešič Loredan z družinskimi zdravniki poskušal dogovoriti o dodatnem sprejemu pacientov v obstoječih ambulantah? Za njih bi lahko veljala drugačna formula obračunavanja iz zdravstvene blagajne. Aleš Šabeder je leta 2019 znižal normative za opredeljene bolnike. Zdravniki na primarni ravni jih imajo danes v povprečju manj kot pred leti. Imajo pa (pre)več birokratskega dela.

Sedijo in čakajo

Zdravniki so sprožili val. Golob ga je z obljubo dodatka za sodnike in tožilce samo še pospešil. Kot zadnji so se ta teden oglasili poklicni gasilci. Je minister za finance v letalu?

Fronte se vladi kopičijo. Nekatere zapira boljše, druge slabše. V veliki meri gre za reševanje starih problemov, zato je vprašanje, kako in kdaj se bodo vladajoči lotili strateških izzivov, k reševanju katerih so se zavezali ob volilni zmagi. Demografija? Stanovanja? Investicijski pospešek po propadu poslovnega modela, ki je temeljil na poceni ruskih energentih?

Novo leto neizbežno prinaša novo krizo. Gorenak in kompanija pa sedijo ob reki in čakajo.