Moram se ustaviti ob govoru Nataše Pirc Musar v Varnostnem svetu OZN. Ne zato, ker bi se z govorom ne strinjala. Ampak zato, ker se z njim moram strinjati. Ne ravno z vsemi podrobnostmi. Ampak z njegovim glavnim poudarkom. Z glavnim sporočilom. Ki je radikalna postavitev na stran pravic Palestincev v Gazi. Ponovno opozorilo, da Izrael nad njimi izvaja genocid. Da je pot do miru rešitev dveh držav. Kar vse pomeni jasno in javno distanciranje od ZDA. Njene politike in vloge v vojni v Gazi. In seveda tudi distanciranje od Trumpa.

Priokus

A kot sem že zapisala ob predsedničini (in ne samo njeni) spremenjeni drži glede vojne v Gazi. Trenutno strinjanje ne more odpraviti grenkega priokusa od prej. Tako pri Nataši Pirc Musar kot pri drugih politikih. Recimo pri Macronu, ki ga zdaj razglašajo za vodilnega borca za pravice Palestincev v Gazi. In Francijo, ki da je po njegovi zaslugi na čelu držav, ki se zavzemajo za pravico Palestincev do lastne države. Do rešitve dveh držav. Namesto obsodbe genocida v Gazi. In na mesto obsodbe izraelske politike v Gazi. Ki jasno stoji na stališču, da rešitev dveh držav ne pride v poštev.

O tem obstaja konsenz sicer sprtih političnih strani in strank v Izraelu. Ozemlje, ki naj bi pripadalo palestinski državi, je po zgodovinskih virih izraelsko. In mora pripadati Izraelu. Zgodovinski vir, na katerega se izraelska stran pri tem naslanja, pa je seveda Biblija.

Nelagodje

Nelagodje, ki me ob tem preveva, ne izvira samo iz dvoličnosti politikov, ki so ob grozotah, ki jih je izvajal Izrael nad Palestinci v Gazi, še ne tako dolgo nazaj v en glas govorili o izraelski pravici do samoobrambe. Namesto o genocidu. In ki so vse nas, ki smo se vedno zavzemali za rešitev dveh držav oz. za priznanje palestinske države, obravnavali kot levičarske skrajneže. Antisemite. In podobno. To nelagodje je povezano tudi z vzroki, zaradi katerih so si zahodni politiki v zvezi z vojno v Gazi premislili, ko gre za vojno v Gazi. Ti vzroki so namreč lahko zelo povedni. In boleči.

O teh vzrokih nihče ne govori javno. Zato lahko o njih le ugibamo. A neglede na to ti vzroki odpirajo ključna vprašanja o politikih in politikah Zahoda. O interesih Zahoda. In o vrednotah, na katere se ti politiki redno sklicujejo. Ne samo v zvezi z vojno v Gazi. Ampak tudi ob drugih priložnostih. Recimo v zvezi z vojno v Ukrajini.

Vrednote in/ali interesi

Ko gre za vrednote v politiki, je treba biti realist. Politika ni področje vrednot. Ampak interesov. Zato moramo biti vedno previdni, ko politiki začnejo govoriti o vrednotah. Z govorjenjem o vrednotah praviloma maskirajo interese. Interese, ki so vsaj sporni. Če ne celo nelegitimni. Zato govorijo o vrednotah. Seveda o nespornih. Recimo o nesprejemljivosti antisemitizma. Ali nečloveškosti genocida. Z govorjenjem o tem ustvarjajo ali zagotavljajo prostor za realizacijo problematičnih interesov. Retorika o evropskih vrednotah v zvezi z vojno v Ukrajini je kristalno jasna. Kot je kristalno jasna retorika, ko gre za Gazo.

Seveda pa je v primeru Gaze manj jasno, za katere in čigave interese gre. Za rešitev Palestincev oz. njihovih življenj? Težko verjetno. Zahod še naprej mirno gleda pobijanje Palestincev. Žena. Otrok. Stradajočih. Iskalcev humanitarne pomoči. Tistih, ki jim v bolnišnicah ne morejo več pomagati. Ker delujočih bolnišnic tako rekoč ni več. In vseh ostalih.

Ali gre pri tem za vrednote humanizma in človečnosti, na katere se Zahod tako rad sklicuje? Tudi težko verjetno. Če bi šlo za to, bi moral Zahod že od nekdaj stati na strani Palestincev. Na strani rešitve dveh držav. In tudi v drugih vojnah na strani instrumentaliziranih političnih žrtev. A Zahod na njihovi strani ne stoji. O njih niti govori ne. Kaj šele, da bi zanje kaj storil.

Zapisano v zgodovino

Zdi se torej, da so interesi, ki usmerjajo zahodno govorjenje o vrednotah glede Gaze, povezani s tem, o čemer je govorila Pirc Musarjeva v svojem govoru. Da se bo vojna v Gazi zapisala v zgodovino. Da bo zapisano v zgodovino, kdo je v tej vojni kaj počel. Kdo je kaj bil. Kdo je zastopal te in one interese.

Očitno je celo zahodnim politikom postalo jasno, da je zapisati se na stran Izraela in njihovega genocida nad Palestinci zgodovinsko sporno. Če ne celo politično nekoristno. In nemodro. Zato so se — da ne bo pomote: zaradi sebe, ne zaradi Palestincev! — pač odločili izpisati z napačne strani zgodovine. Seveda nekoliko prepozno. In nekoliko preveč prozorno. A bolje to kot nič. Bolje zdaj kot nikoli. Bolje prepozno kot nikoli.

Zastopati pravico Palestincev do Gaze, do lastne države, do rešitve dveh držav, je za evropske politike udobno. Ker če Zahod ne bo konkretno ukrepal, v Gazi kmalu ne bo več Palestincev, ki bi lahko imeli lastni državo. Izrael je za to učinkovito poskrbel. In še skrbi. Dnevno.

In kaj počne Zahod? Molči. Tudi dnevno. Nič drugega.

Govoriti in početi

Resno zavzemanje za rešitev dveh držav bi morali spremljati konkretni, praktični ukrepi za zaščito življenj Palestincev, ki so v Gazi še živi. Toda tega ni na vidiku. Odtod ta zoprn občutek, da je zahodno navdušenje nad rešitvijo dveh držav samo reševanje izgubljenega ugleda zahodne politike. Ne pa za nekaj resnega. Kar bi k rešitvi Palestincev v Gazi tudi kaj konkretnega prispevalo. Če bi zahodnim politikom res šlo za dobrobit Palestincev, bi Gazo zasuli s humanitarno pomočjo iz zraka. A tega ne storijo. Čeprav imajo več kot dovolj letal.

In kot je že zdavnaj rekel Marx: ne gre za to, kaj ljudje govorijo. Gre za to, kar počnejo. Za politike velja isto. Za zahodne še prav posebej. Da aktivno ne zaščitijo še živih Palestincev, je odvratno. Neglede na to, kaj govorijo. Oziroma kaj so začeli na novo govoriti.