Društvo za teoretsko psihoanalizo — katerega član sicer nisem — mi redno pošilja vabila na njihove dogodke. Organizirajo predvsem predavanja in predstavitve knjig. Tako so v četrtek, 23. aprila, obeležili dan knjige s spletnim večernim pogovorom z dvema eminentnima filozofoma: dr. Petrom Klepcem (ki ni tisti pravljični junak) in dr. Alenko Zupančič, znano filozofinjo iz triperesne psihoanalitične deteljice Žižek-Dolar-Zupančič. Delovni naslov pogovora se je glasil Gospostvo danes.
Posredno je bila tematizirana tudi korona kriza, s katero se tudi sam intenzivno ukvarjam. Na to temo sem dal kar nekaj odmevnih intervjujev, posnel nekaj videov in spisal precej tekstov — vse v povezavi z interpretacijo krize in z vsem, kar spada zraven, in tudi o tistem, kar bo sledilo.

Virtualna komunikacija

Veliko tega, kar se zdaj dogaja, sem napovedal že v začetku marca. V zadnjih dveh mesecih sem se zverziral v operativnosti, tudi v virtualni videokomunikaciji. Osebna svetovanja in psihoterapije opravljam po skypu ali na Facebooku (pa tudi po telefonu in mail). Tudi s platformo Zoom sem se seznanil. In prav z njegovo pomočjo sem si ob sredah v karanteni krajšal čas — in to z dragim tečajem Mala šola psihiatrije (za pet triurnih predavanj sem odštel 650€). Odločil sem se namreč, da končno napišem kritiko psihiatrije, zato »zbiram informacije«. Upam, da mi bo ravno zaradi karantene uspelo knjigo finalizirati.
Zoom je očitno platforma, po kateri dandanes poteka skoraj vse šolanje in izobraževanje, pa tudi poslovni sestanki in konference. Tudi Društvo za teoretsko psihoanalizo — ki je sicer zelo filozofsko —, se je oplemenitilo s tem komunikacijskim čudom. Zadeva je prav uporabna. Debate znajo biti živčne, celo vroče. Tudi sam sem si jih nekajkrat privoščil. Pogosto pa se znam tudi zadržati.

Grdi raček

Klepec in Zupančičeva sta me med predavanjem oz. pogovorom ves čas vlekla za jezik. Ko se je vključil še Darko Štrajn, sem si rekel, da se bom še jaz vključil v debato, če bo prilika. Jezilo me je, da sta eminentna filozofa eno uro razvlečeno in konfuzno govorila in govorila in govorila in tako rekoč nič povedala. Štrajn pa je v istem duhu in v istem tempu nadaljeval debato: nezaustavljivo govoril in govoril in govoril — povedal pa ni nič.
Ko je Ciril Oberstar, koordinator pogovora, videl mojo dvignjeno roko, je verjetno – zaprepadeno kriknil: »O, kriza! Vodeb se javlja k besedi!« — Veljam namreč za grdega račka slovenske teoretske psihoanalize. Ravno filozofi in psihologi me ne marajo. No, razštelane lacanovke Nine Krajnik vendarle ne dosegam.

Razvlečeno in raztrgano

Jezilo me je, da v debati, ki jo je organiziralo Društvo za teoretsko psihoanalizo, razpravljalca v eni uri nista niti z eno besedo omenila psihoanalize. Niti Freuda, niti Lacana. Razvlečeno in raztrgano sta razpravljala o temah, ki jih sicer izpostavlja nedavno izdana knjiga Petra Klepca Matrice podrejanja: Kapitalizem in perverzija II.. Beseda je tekla o načinih novodobnega podrejanja in gospostva. Ohlapno sta se dotaknila tudi ekonomske krize leta 2008, ki da je ustvarila krizo kot permanentno izredno stanje. V ekspozejih nista skoparila s kritiko neoliberalizma in »ekonomije dolga« — čeprav sta bila v resnici ohlapna in mlačna. Plašno sta kritizirala vsesplošno avtomatizacijo, dotaknila sta pa se s celo Fukuyame in »figure konca v umetnosti«.
Za razliko od udarnega Žižka, ki tu in tam kakšnemu veljaku cvek pribije v glavo, sta se bežno in previdno, brez posebne radikalnosti in testosteronskosti, kot bi se za dva leva filozofa spodobilo, dotaknila aktualne politike, celo Trumpa, pa tudi pandemije. O psihoanalizi pa na mojo veliko žalost ni bilo ne duha ne sluha. Kako je to mogoče, sem se ves čas spraševal. Zato sem dvakrat dvignil roko.
Če filozof, ki se spogleduje s psihoanalizo, hoče nekaj povedati o krizi, se mi zdi nemogoče, da v svoj diskurz ne bi vpeljal Freudovega načela ugodja (in načela realnosti). Toliko je namreč mogoče povedati skozi ta temeljni psihoanalitični koncept, da sem bil na koncu pogovora Klepca in Zupančičeve prav razočaran, zbegan, jezen in celo malce obupan. Ker posredno slaba luč pade tudi na mene, ki se imam za (teoretskega) psihoanalitika. Toliko intelektualiziranja kot obrambnega mehanizma, ki ga navadno uporabljajo psevdointelektualci, že dolgo nisem slišal. Nekaj bistrim ljudem sem preposlal posnetek njunega pogovora in dobil enotno mnenje, da je bilo vse skupaj za eno figo.

Imperativ ugodja

Osebno menim, da je treba v zvezi z gospodarsko in družbeno krizo tematizirati načelo ugodja. V vsaki krizi gre za to, da se človeku zalomi vsakdanja rutina — kar pomeni, da imperativu načela ugodja ni zadoščeno. Resda se tudi v krizi, kakršno doživljamo zdaj, tu in tam kdo začuti preblisk uživanja, ki ima sicer sadistično konotacijo. A bistvo krize je vendarle v tem, da gre za suspenz ugodja, ki ga je bil človek navajen. V vsaki družbeni, še posebej pa v gospodarski krizi je torej načelo ugodja tisto, ki je na udaru. In temu se ne da oporekati! Kriza je načelo realnosti, zaradi katerega človek ne more izživeti imperativa ugodja oz. uživanja …
Zato sem stegnil jezik — in to ne prvič. Stegnil sem ga celo dvakrat. Drugič bolj zato, ker se nihče drug ni javil k besedi. Da je Alenka Zupančič v nedavnem intervjuju na Valu 202 govorila o humorju v času krize povsem mimo Freudovega dela Vic in njegov odnos do nezavednega, se mi je tudi zdelo čudno, celo absurdno. Govoriti o teoriji zarote brez sklicevanja na Freuda in njegova ključna spisa (O seksualnem razsvetljevanju otrok, O infantilnih seksualnih teorijah), je nepojmljivo.