O mojstrovinah sedme umetnosti (2.)
TV voditelj: Končno se snema film tudi po tvojem zadnjem romanu!
Najponosnejši med pisatelji (mirno, zadržano, z rokama, položenima na naslon za roke): Da. Končno ...
TV voditelj: Težko si prepričal producente.
Najponosnejši med pisatelji: Res je. Država ima do filma neverjetno mačehovski odnos. Ampak dovolj o tem.
TV voditelj: Film lahko pričakujemo v sredini prihodnjega leta. Gotovo imaš za to obdobje še druge načrte?
Najponosnejši med pisatelji: Ja, seveda, načrti so vedno ... (Kot da želi še nekaj povedati, pa se zadrži ... čeprav — ne, ne bo, skuliran je, v popolnem, filozofsko distanciranem miru.)
TV voditelj se obrne proti drugima gostoma in se pozanima glede njunih dejavnosti, trenutnega položaja in načrtov.
Gosta sproščeno odgovarjata.
Najponosnejši med pisatelji molče spremlja.
TV voditelj (po nekaj kultiviranih minutah): Oddaja se izteka, zahvaljujem se gostom. Še deset sekund časa imamo. Bi rad še kdo kaj povedal?
Gosta s sproščenim nasmehom čakata konec.
Najponosnejši med pisatelji (se še četrt sekunde zadržuje, se spet oklene naslona za stole in skromno, kot se spodobi za povabljenca v studio, spregovori): No, če je še nekaj časa ... Morda to, da je bil moj scenarij prebran na festivalu v Berlinu in vsi so priznali, da je to eden najboljših scenarijev, kar so jih prebrali v zadnjem desetletju. Kolega s Poljske je izjavil: “Ta scenarij bi morali napisati mi.” Drugi scenarij ...
TV voditelj: Lepo, čestitam. Hvala, žal moramo končati.
Najponosnejši med pisatelji (se še vedno oklepa naslona za roke, nekoliko zakrčen, hoče hitro dodati): Drugi scenarij je prišel v izbor desetih najboljših izmed stotin sodelujočih, predsednik žirije pa je bil sam ...
TV voditelj: Žal Miha, hvala, čas se je iztekel.
O mojstrovinah sedme umetnosti (3.)
Režiser je že zamlada (via blagajniški promet) stopil v nesmrtnost. Toda čez nekaj mesecev prejme obvestilo Države.
Država (v zadregi): Malo na tesnem sem z denarjem za kulturo.
Režiser (ogorčeno): Država ogroža nesmrtnost!
Režiser se je glede na situacijo za trenutek prisiljen vrniti iz nesmrtnosti.
Režiser (udari s pestjo po mizi in glasno zagrozi državi in vesoljnemu domačemu občestvu): Če mi v naslednjem letu ne bo omogočeno snemanje novega antologijskega filma, bom (išče nekaj čim bolj nezaslišanega) … bom … bom … bom … (najde nekaj najbolj nezaslišanega) — bom se izselil iz Slovenije!
Vesoljno domače občestvo si od groze nad napovedjo izgube najstniško dodelanih kadrov zakrije od zaprepadenosti odprta usta. Od takrat mladi in stari, preden zaspijo, vsak večer molijo k dobremu Bogu, da bi preprečil katastrofo in prepričal Državo, naj ohrani Režiserja na rodni grudi. Vsi se zavedajo, da na njegovih antoloških prizorih stoji in pade naš narod.
Režiser se po bogatih, tajnih in napornih pogajanjih z delegacijo Boga vendarle odloči, da bo še ostal nekaj časa doma. Po dolgih nočeh, trpkih tednih in tesnobnih mesecih molitve so naši strahovi pomirjeni in upi potešeni. Nastopi vsesplošna blaženost. Ljudje vsak dan pojejo hozano na višavah. Bogu in Režiserju v in čast slavo.
O mojstrovinah sedme umetnosti (4.)
Prizorišče je opremljeno asketsko. Lesena miza, dva stola. Na enem sedi gospodična s svinčnikom v eni in beležnico v drugi roki. Na drugem gospod zgodnjih srednjih let, umirjenega in poduhovljenega obraza. Režiser. Slovenski. V ozadju velika slika Olje na olje. Prikazuje sardino in tri vijugave črte. Gospodova priljubljena. (Ker je tako duhovita.)
Gospodična s svinčnikom in beležnico (zvedavo): V nobenem od vaših filmov ni seksa. Vsi junaki so glede tega nekako ... cagavi. Zakaj to?
Režiser (zamišljeno): Hm, mar res? (Razmišlja.) Ste prepričani?
Gospodična s svinčnikom in beležnico (zvedavo): No, da.
Režiser: (Zamišljeno preiskuje svojo filmografijo, malce nejeverno skače od enega junaka do drugega.)
Gospodična s svinčnikom in beležnico (mu želi pomagati): Mirko … Filip … Dragan … vsi isti.
Režiser (zamišljeno): Filip? On tudi?
Gospodična s svinčnikom in beležnico (prepričljivo): Seveda, on sploh. Čista zguba.
Režiser (kot da ne verjame diagnozi): Dragan? On pač ne.
Gospodična s svinčnikom in beležnico (zanosno): On še najbolj! Tak puhel blefer!
Režiser (sprejme novoopažena dejstva in vklopi poduhovljenost, da začne rezonirati): Hm, da, pa res ... Verjetno je to zato, ker sem svetovnonazorski realist.
Gospodična s svinčnikom in beležnico brez besed nejeverno strmi v režiserja.
Režiser (ker sogovornica molči, opogumljen nadaljuje): In ne verjamem v happy end.
Gospodična s svinčnikom in beležnico povesi pogled in strmi v beležnico.
Režiser sproščeno čaka naslednje vprašanje.
Gospodična s svinčnikom in beležnico še kar ne neha nejeverno strmeti. Povedano poskuša se trudi racionalizirati, a ne gre.
Režiser z zanimanjem opazuje sogovornico v pričakovanju novega, po možnosti zvedavega, če že ne poduhovljenega vprašanja.
Gospodična s svinčnikom in beležnico dvigne pogled k režiserja in vidi, da jo brezskrbno gleda, kot da bi se v njegovem pogledu čutnonazorsko zrcalilo kristalno jasno samozavedanje sebe in sveta. Zapre beležnico in se zastrmi v nedoločeno praznino ... Njene oči izražajo nemi obup nad odločitvijo za novinarsko življenjsko poslanstvo.
Režiser je do neke mere začuden, da ni naslednjega vprašanja, sicer pa filozofsko, esencialno, svetovnonazorsko ter seksualno ekonomsko v polju absolutno izčiščenega.)
Zatemnitev.