V naslednjih dneh se bo na ravni EU odločalo o pobudi inštituta 8. marec My Voice, My Choice, ki naj bi vsem ženskam v EU zagotovila pravico do varnega in finančno dostopnega splava. Novice, kako pobudi kaže, se spreminjajo — od dobrih, optimističnih pa do slabih, pesimističnih. Trenutno se (ne)sreča nagiba k drugim. 

Tovrstne pobude me jezijo. Spravljajo me ob živce. Ne seveda zato, ker bi kot slovenski in evropski desničarji imela težave s pobudo samo. Jezna in žalostna sem zato, ker so leta 2026 take pobude sploh še potrebne. Ker se moramo leta 2026 boriti za nekaj, kar je bilo že v času socializma v Jugoslaviji vsaj za Slovenke izborjeno. In prakticirano. In kar je v Sloveniji zapisano v ustavo. V bes me spravljajo izjave desnice, da je svetost življenja argument za nasprotovanje pobudi. Da takšne pobude dokazujejo — kot pravi Jernej Vrtovec — dekadenco Zahoda. Kot tudi nekatere druge spregledane nianse.

Razredno vprašanje

Ena teh nians je, da se v zvezi s pobudo v javnosti in medijih govori predvsem o pravici vseh žensk v EU do varnega splava. Izpostavljanje tega je ključno. Da leta 2026 umirajo ženske zato, ker jim ni dostopen varni splav in se zato morajo odločati za manj varne, tudi mazaške postopke, je nezaslišano. Ključno pa je tudi tisto drugo, manj izpostavljano dejstvo: da se namreč pobuda zavzema za finančno dostopen splav za vse ženske.

Stvar je jasna: če tabletka za zgodnjo prekinitev nosečnosti stane od 50 do 90 evrov, in če jo v državah, kjer ženskam splav ni dostopen po legalni poti, na črno prodajajo tudi za nekaj sto evrov, to pomeni, da si mnoge ženske ne morejo privoščiti tabletke. Ne gre torej samo za teroriziranje žensk zaradi njihovega spola in z njim povezane reproduktivne funkcije. Gre tudi za čisto in povsem nedvoumno razredno vprašanje. Bogatašinje tipa Ursula von der Leyen bi si varen splav lahko privoščile, saj bi si lahko plačale potovanje v državo, kjer je pravica do varnega splava zagotovljena — recimo v Slovenijo —, če jim v njihovi državi ta pravica ne bila omogočena. Lahko bi si tudi iz lastnega žepa plačale poseg.

Za ženske iz nižjih slojev, torej za revne ženske, pa ta možnost ne obstaja.

Ne gre torej samo za zatiranje žensk na osnovi njihove reproduktivne funkcije. Ali za — kot ne ravno točno izpostavljajo nekateri — eksploatacijo žensk v državah EU s strani moških. Gre tudi za izkoriščanje in eksploatacijo žensk nižjih slojev in razredov s strani žensk višjih slojev in razredov.

Ursula von der Leyen in evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib sta obe ženski vladajočega razreda. Zanimivo bo opazovati, na katero stran — izkoriščanih ali izkoriščevalskih — bosta stopili. Sama pričakujem, da na stran izkoriščevalcev. Torej tistih, ki bodo proti pobudi My Voice, My Chioce.

Česa ne smemo videti

Ta razredni vidik pobude My Voice, My Choice je po mojem zavestno spregledan. Ne samo zato, ker ni skladen z zablodami belega zahodnega feminizma. Ključna med temu zablodami je tista, da moški zatirajo ženske. Ta logika premika poudarek z bistvenega na nebistveno. S tistega, za kar vladajoči ne želijo, da se vidi, na tisto, za kar vladajoči še dopuščajo, da se vidi.

Tisto, česar pri zatiranju žensk v današnjih družbah očitno ne smemo videti, je namreč to, da ne gre za zatiranje žensk s strani moških. Da to ni tisti pravi vzrok. Ampak da gre za zatiranje žensk s strani družb, v katerih živimo. Namreč tipa družb, v katerih živimo. In to so zahodne kapitalistične družbe. Ne gre za vprašanje konflikta med spoloma. Ampak za razredno vprašanje. In razredna vprašanja v zahodnih družbah ne smejo biti niti vidna niti razumljena.

Razlog za to je jasen. Če bi se zahodne ženske borile proti vladavini kapitala z enakim navdušenjem, strastjo, znanjem in vnemo, kot se borijo proti vladavini moških, bi bil zahodni in s tem svetovni kapitalizem v resnih težavah. 

Stranski rokav

Konflikt moški-ženske je za strukturo zahodnih kapitalističnih družb in za mehanizme izkoriščanja v njih v resnici nenevaren. Saj vidimo: leta 2026 se moramo v EU boriti za varen in dostopen splav — in še tu ni jasno, ali bomo v tem boju zmagali. A četudi bomo tisti, ki pobudo zagovarjamo, zmagali in četudi bo po Vrtovcu zmagala dekadenca Zahoda, se v sodobnem kapitalizmu delujoči mehanizmi gospostva, povezani z mehanizmi eksploatacije, ne bodo niti malo spremenili. Zato kapital takšne boje dovoljuje. So nekakšen stranski rokav za pretok družbenega nezadovoljstva s sodobno kapitalistično ureditvijo na področja, ki so kapitalu manj nevarna. Ali potencialno zanj celo dobičkonosna. In dobiček je vladar sodobnega kapitalističnega sveta. 

Zakaj torej države EU v korist profitov farmacevtske industrije — če že ne koga drugega — ne dovolijo varnega in finančno dostopnega splava za vse ženske v vseh državah EU?

Življenja Poljakinj štejejo

To se dogaja zato, ker na Zahodu ne gre samo za kapitalsko logiko. Ampak tudi za vrednote katoliške cerkve. Za krščanske vrednote. Ne smemo pozabiti, da so na Poljskem ob prepovedi splava govorili o tem, da se je treba boriti za poljsko katoliško cerkev. Z vsemi sredstvi. Življenja Poljakinj, ki umirajo zato, ker nimajo pravice do varnega in dostopnega splava, so samo sredstvo, s katerim se je treba boriti za vrednote poljske katoliške cerkve!

Isto velja za življenja vseh drugih Evropejk, ki umirajo, ker nimajo dostopa do varnega splava. Njihova življenja so samo sredstvo za ohranjanje vrednot katoliške cerkve. Njihova življenja sama niso pomembna. Pomembno je ohraniti vladavino katoliških vrednot. Ki so evropske vrednote (kot dokazuje Ursula von der Leyen). Zahodne vrednote. Vrednote, na katere se EU tako rada sklicuje. In v imenu katerih dela grozovite napake. Recimo podpira Izrael pri genocidu v Gazi. Ali kupuje orožje za nadaljevanje pobijanja Ukrajincev in Ukrajink.

Ja, v teh vojnah EU brani evropske Vrednote. Ki so katoliške vrednote.

Teokracija v Evropi

O tem bi Evropejci morali razmišljati, ko kritiziramo politične ureditve, ki so po našem mnenju pretesno povezane z religijami. Recimo tisto v Iranu. Za take ureditve rečemo, da so teokratske. Ob tem pa smo slepi za dejstvo, da je prav Evropa tista, ki ima najdaljšo in morda najbolj zagrizeno tradicijo teokratskih družbenih ustrojev. Katoliška doktrina vodi evropske družbe in države že skoraj dva tisoč let. To pozabljamo. Pozabljamo, da je krščanstvo postalo uradna vera Rimskega cesarstva leta 380 s Solunskim ediktom (Cunctos populos), ki so ga izdali cesarji Teodozij I., Gracijan in Valentinijan II. Od takrat naprej so vse evropske družbe prežete s katoliško vero. Teokratske.

Kot dokazuje poljski boj za vrednote katoliške cerkve, kompletna evropska in slovenska desnica, pa tudi EU v svojem boju za vrednote in politiki, ki se borijo zoper pobudo My Voice, My Choice, je tako tudi še danes. Evropske družbe so teokratske družbe. Le da Evropejci tega praviloma ne vidijo. To pa zato, ker so te vrednote ne več ideologija, ampak hegemonija. Postale so nevidni, samoumevni del družbenega ustroja zahodnih družb. Zato se o njih ne razpravlja več kritično. Gre za civilizacijske vrednote. Za samo Civilizacijo.

Moja in vaša kozmologija

Sama sem ateistka. Kar pomeni, da te vrednote niso moje vrednote. Hkrati pa sem državljanka Slovenije in (žal) tudi EU. Kot takšna bi morala imeti iste pravice kot drugi državljani in državljanke Slovenije in EU. Ena od ključnih pravic, ki bi mi morala biti zagotovljena, pa je, da lahko svoje življenje živim skladno z lastnimi vrednotami. Ne pa z vrednotami, ki mi jih vsiljuje katoliška večina.

Sama stojim na stališču, da nimam pravice vsiljevati svojih vrednot in načina življenja ljudem z drugačnimi kozmologijami. Zato se dobro razumem z vernimi katoliki, Jehovimi pričami in z drugimi verujočimi. Pa tudi s sirskimi begunci, ki živijo v moji hiši.

Toda to razumevanje je možno le tako dolgo, dokler tisti, ki živijo skladno s svojimi, drugačnimi vrednotam — ker so njihove kozmologije drugačne od mojih —, ne začnejo svojega načina življenja in svojih vrednot vsiljevati drugim. Tudi meni. Takrat postanem neprijazna. Ker gre za nasilje. Za nasilje nad drugače mislečimi.

Sredstvo za izvajanje nasilja

Če bo prišlo do zavrnitve pobude My Voice, My Choice, se bo zgodilo takšno nasilje. Pobuda nikogar ne sili, da naredi splav. Pobuda samo zagotavlja ženskam, ki to potrebujejo, možnost za varen in dostopen splav. Tako kot je šlo pri zakonu o pomoč pri prostovoljnem končanju življenja samo za možnost. Možnost. Ne obveznost. 

Da katoliška večina drugače mislečim odreka možnosti, ki pomembno vplivajo na njihovo življenje in na to, da živijo skladno z lastnimi kozmologijami in vrednotami, je nasilje. To je nasilje. Ne pa pobuda My Voice, My Choice. Če pobuda ne bo izglasovana, bo to javna manifestacija tega nasilja. Nasilja krščanske večine nad drugače mislečimi. In drugače živečimi.

To nasilje nas v resnici ne bi smelo čuditi. EU je organizirana kot sredstvo za izvajanje prav takšnega nasilja. Kar je eden od ključnih problemov EU.