Pesnik, pisatelj, dramatik Milan Kleč je ob pravkaršnjem visokem življenjskem jubileju publiciral novo knjigo — zbirko kratkih zgodb — z ne najbolj izvirnim naslovom Sončni zahod. Avtor v opravičilo pove, da ga je tako kot še druge naslove prepisal od fotografa Borisa Gaberščika, s čigar petinpetdesetimi fotografijami je edicija opremljena.

Avtor (1954) je znan kot izvrsten prozni fabulator in kronist vsakdanjega življenja, ki v prostem času gleda turške nadaljevanke in resničnostne šove in igra video igre. To se pozna tudi na njegovi literaturi — polni fantastike, groteske, absurda, pa tudi ironije in humorja. To je še bolj očitno v tej noviteti, ki je izšla pri Mladinski knjigi.

Milan Kleč (1954) je eden od najbolj plodnih sodobnih slovenskih literatov. Za svoja dela je prejel nagrade zlata ptica in sedem sekretarjev SKOJ-a ter Župančičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.

Vzhod in zahod

Nobenega namena nimam, da bi kaj posebej raziskoval, toda po moje je vzrok za naslednji zapis sila preprost. Občutek imam, da sem spet preveč gledal turške serije. Ja, ljubitelj le teh sem, brez njih ne morem. Vedno sem jih zagovarjal, da so kot kakšne pravljice, ki ti ne morejo do živega. Ali da bi vsaj kaj hudega naredile. Pustijo te na miru, in če ne drugega, po ogledu dveh, treh vsaj mirno zaspiš, kar je še največ vredno. Povsem neobremenjen in z nasmehom, toda več kot očitno znajo odpreti tudi kakšno staro rano, za katero sem vsaj jaz mislil, da je bila že davno zaceljena. Če lahko še kaj pripomnim, potem naj naslednje. Nihče naj si ne misli, da so te nanizanke preproste in morda prav v turških prevladuje še največ tako imenovanega nasilja, ki se vsaj mene niti malo ne dotakne. Pusti me celo ravnodušnega. 

Ne vem, očitno prav pred kratkih temu ni bilo čisto tako. Serijo so že neusmiljeno nategovali, zato sem že malo preklinjal, ko so spet skrenili iz osrednje zgodbe. Neko dete je bilo za trenutek, dva brez nadzora, fantek je bil, po obširni terasi je porival nekakšen avtomobilček, ki mu je zdrsnil med ograjo. Igral se je in kamera je prikazala, kako je avtomobilček padel dol na dvorišče in se seveda razbil. Otroške roke so ga poskušale rešiti, ampak nesrečnež je tudi sam zgrmel v globino. Ja, nesreča pri igri, ampak ne se bat. Takoj sem vedel, da s fantičem ni nič, toda bilo je dovolj, da so serijo raztegnili še vsaj za tri dele. 

Nastal je vik in krik, zganil se je cel zaselek, da ne govorim o materi in najbližjih, njen mož je zaradi nekega umora seveda prestajal zaporno kazen, otroka so odpeljali v bolnišnico, kjer se je naslednje tri ali štiri večere, govorim o našem času, zgrinjalo bližnje in daljnje sorodstvo. Potem se ga pripeljali domov, čilega in zdravega, in serija se je nadaljevala na mestu, kjer so jo zaradi tega neljubega dogodka prekinili. Seveda so mu pri priči nabavili nov avtomobilček, ki je v meni sprožil, kot sem dejal, neljube spomine.

Spomnil sem se, kako sem nekoč davno, ko sem bil še otrok, tudi jaz porival podoben avtomobilček. Nisem se sicer igral, ali vsaj poskušal, na kakšni terasi, temveč v stanovanju, se pravi doma. Tudi tisti avtomobilček je neljubo končal. Zgrmel nisem niti na dvorišče, temveč sem padel še nekam globlje. Kot da še vedno padam, kar tudi ne gre v nedogled. 

No, moj avtomobilček je bil vseeno za spoznanje naprednejši. Bil je na daljinsko upravljanje. Nič ponosno se ne tolčem po prsih, ker končno nisem še niti nič povedal. 

Takole je bilo.

Res, kako rad zavzdihnem.

Imel sem teto, ki je že pokojna. Mati je imela dve sestri in brata in prav pomisliti bi moral, kdo je bil večji čudak. Omožila se je samo moja mati, medtem ko sta drugi dve tavali nekje na Gorenjskem. Ena je bila versko blazna, nemogoče je bilo, da bi mi podarila avtomobilček, druga, ki mi ga je, pa je bila čudakinja v svoji samoti. Vsaj versko blazna ni bila. 

Za to priliko moram povedati, da je bila zelo radodarna. Še po tisti nesrečni epizodi z avtomobilčkom sem jo zelo rad obiskal, saj mi je vedno stisnila v žep kakšen dinarček, ki je že takrat davno prav prišel.

Živela je sicer v Kranju. Najprej v samskem domu, potem so ji končno dodelili garsonjero nekje na periferiji. Starejši sem bil, vedno bolj čudaško mi je delovala. Tisti obiski so bile lahko prav mučni. Po mojem je visela štiriindvajset ur na okenski polici in gledala v daljavo. Niti ne, kdo se bo prikazal, ker se ni imel nihče. Dobro, razen moje družine, ki je pa res ne moreš cel mesec pričakovati. Tolikokrat smo jo namreč obiskali. Vedno bolj otožno mi je delovala. Ne vem, zakaj je bila tako prekleto sama, da je zabolelo. V stanovanju ni imela niti radia. Kaj naredi samota, je najbrž že vsakdo občutil, toda tista je res prekašala prav vse, kar sem imel do tedaj priliko videti. Smilila se mi je, čeprav se nisem nikoli vtikal v druge. Je morala že imeti kakšen dober trenutek v dnevu, lahko tudi ponoči, zato je bilo moje sočutje rahlo brezveze, saj ne morejo vsi živeti tako kot denimo jaz, in sploh ne govorim, da sem v redu ali celo kaj boljše.

Tista njena sestra, ki je živela v veliki hiši v Kamni Gorici, je imela vsaj boga, drugače pa kot da bi ju prerisal. Zraven je sodila tudi moja mati, kar so spet druge zgodbe, toda tudi ona je bila sama. Sicer s sinovoma ter možem, toda ne vem, če je kaj preveč spuščala do sebe. Nisem imel tega občutka. 

Priznam, raje bi zabeležil kaj o očetovih bratih in sestrah, ki so vsi po vrsti bolj vedri, celo bolj zdravo ponosni na življenje, toda kaj ko je bil vmes tudi moj oče, ki mu je ostalo bore malo od naštetega. Zanimivo, edino oče in mati sta se preselila v Ljubljano, medtem ko so drugi ostali na svojih hribovskih kmetijah in so vsaj za moje pojme živeli v redu življenje. Zanimivo je tudi to, da sva se rodila v Ljubljani tudi midva z bratom in sva v tem dokaj razvejanem sorodstvu edina postala pijanca.

Pustimo podrobnosti, pripeljati mora že tisti avtomobilček. Če sem iskren, potem ne vem dobro, kako je parkiral v mojih rokah. Mislim, da sva bila s teto na novoletnem sejmu. Dobro vem, da so se takrat odvijali na Gospodarskem razstavišču. Vse lučke, ki so naredile sijaj vsaj enkrat na leto, so bile res dobrodošle. To so bili časi, ko je prevladovala megla. Zunaj in znotraj. Vsepovsod je zažirala, zato je novoletni sejem še bolj predstavljal drug svet. Jasno sem se zavedal, da obstaja. Z dobrodušno teto sva pohajala med stojnicami in seveda so moje oči takrat iskale predvsem igrače. Vedno znova se potrjuje, da sem bil tudi jaz otrok. Ne da bi to posebej raziskoval in morda iskal celo kakšne dokaze, toda natančno se spomnim, pred katerimi stojnicami so se mi najbolj zasvetile oči. Še dandanes sem takšen. Če zagledam kaj, kar mi je izrazito všeč, potem mi mora tudi pripadati. Kot da bi bil moj izum. Takšen pač sem, in ko sem zagledal tisti avtomobilček, se nisem več premaknil. To je to, bi lahko vzkliknil, in gotovo tudi sem. Druge stojnice me po tem odkritju niso niti malo več zanimale. Niti se mi ni bilo treba kaj posebej zapičiti v njega, ker vsaj teta je razbrala moje želje. Niti spregovoriti ni bilo treba. Vedno sem spoštoval ljudi, ki te vsaj malo berejo. Teta ni imela občutka, da sem preveč izbirčen in hkrati zahteven. Saj me je končno prijela za roko in odpeljala na sejem, da mi kupi novoletno darilo. Ni mogla takrat ucvreti stran. Govorim izključno o tem, da je morala biti igrača draga. Do tedaj nisem niti slišal, da kaj takega sploh obstaja. Avtomobilček je bil na baterije. Nakazal sem že. Priložen je bil daljinski upravljavec. Kot za televizijo. Gosposko kot le kaj. Najraje bi teto odpeljal kar z njim domov, ampak nekdo bi ga moral voditi. Že takrat sem očitno rahlo pretiraval, zato so nama ga spakirali v veliko škatlo. Še prej so demonstrirali, kako se ga upravlja. Preprosto kot le kaj. Zapomnil sem si, o tem govorim, ker nisem bil nikoli preveč tehničen tip, po drugi strani sem si pa očitno vseeno zapomnil tisto, kar sem potreboval. Opravljeno. Spomnim se še, da mi je teta naročila tisto sladko peno, ki mi je bila kar malo odveč. Večjo težo so imele druge reči, ki sem jih imel končno v rokah, skratka, teta je bila zadovoljna, jaz sem bil zadovoljen. Morda še bolj ona, kar sem tudi že takrat spoštoval. Ne vem, morda bi bilo bolje, da bi me odpeljala k sebi domov, v tisto garsonjero v Kranju. Če je potekalo vse prekleto gladko, še ne pomeni, da se je tako tudi izteklo. Navdušena sva prišla v naše stanovanje. Najbrž res napaka. Če bi me odpeljala vsaj za par dni k sebi na Gorenjsko. 

Že vzdihujem.

Tisti avtomobilček ni prevozil veliko kilometrov. Po moje niti metrov, bolj za milimetre se je šlo. Sploh je bil kar velik avto, kar siva limuzina je bil, kar rečem zaradi tega, ker je rabil veliko prostora že za parkiranje, kar pa ni bil vzrok, da je kaj kmalu zapustil svoje parkirišče, ki je bilo v moji sobi.

Domov se je vrnil oče. Vsaj enkrat je vstopil v stanovanje, v katerem je prevladovalo veselje. Tudi ena sama čista radost, ki jo slišim še dandanes. V mojo sobo je vstopil mrk. Dvomim, da je takšen prišel, mrk je postal, ko je videl rajanje. Še bolj takšen je postal, ko je opazil limuzino, ki mu je švignila med nogami. Česa takega ni pričakoval. Ne bom se ukvarjal, če se je znal obnašati ali ne, toda skoraj bi se sesedel na najbližji stol. Tako je bil iz sebe, da ni mogel niti spregovoriti. Kot da bi lovil sapo in z njo besede. Nekaj hudega se je dogajalo z njim. Umolknili smo. Limuzino sem iz uvidevnosti ustavil. Oče se je zapičil v njo. Zapičil se je tudi v daljinec v mojih rokah. Nekaj je bilo narobe, nekaj je bilo hudo narobe. Nikakor ne moja divja vožnja, kar sem tudi razbral v njegovih poklapanih očeh. Cel svet se mu je majal ali je bil vsaj na trhlih nogah. Utihnili smo. Slišali smo samo še utripanje očetovega srca. Končno je vstal. Brez besed, v obraz je postal zaripel. Ustrašil sem se, da je pozabil vse besede. Dobro, saj jih ni bilo toliko, torej bi tudi tistih par nekaj njegovih ta svet lahko pogrešal. Doma se nismo pogovarjali. Razen kosilo je, v šolo moraš, gor, če sem bil na dvorišču, kar je bilo tudi vse. No, saj besed niti ni bilo tako malo, če seveda zdaj pomislim. Le katere druge bi še rabil? Svet je bil tako urejen, toda ne smem se izgubljati, tako kot se je takrat moj oče. 

Iz rok mi je vzel daljinca. Nisem se upiral. V prosto roko je zagrabil limuzino, ki je spet postajala avtomobilček. Vse skupaj je zložil nazaj v lično embalažo. Še vedno ni spregovoril in tudi ostali navzoči smo molčali. 

Kot da bi vedel, kje sva igračo dobila, je teto odgnal nazaj med stojnice na Gospodarskem razstavišču. Dobro, ni je ravno odgnal, temveč mu je le pokorno sledila. Mnogo let kasneje mi je o tem spregovorila. 

Naletela sta na istega prodajalca. Oče mu je vrnil sivo limuzino. Prodajalec mu je z rahlim negodovanjem izročil denar, premaknila sta se na sosednjo stojnico, na kateri so prodajali tiste malo bolj običajne avtomobilčke, ne znam drugače reči, in kupil manj drag avtomobilček, ki se je kaj kmalu pripeljal v mojo sobo. Takšen zelen je bil, dobro se spomnim, s kolesi sem ga moral parkrat podrgniti nazaj, da je speljal in naredil sam od sebe kakšne pol metra. Več ni šlo. Saj sem ga zagnal samo dvakrat, trikrat, da sem lahko hlinil veselje in da je bila tista siva limuzina res preveč imenitna zame. Teti je seveda vrnil razliko denarja in tako naj bi svetu zavladal red in mir, kakršnih smo bili navajeni v našem stanovanju.