Dan solidarnosti je bil pravilna politična odločitev. In ocena ne temelji na okusu, mnenju ali kakšnih podobnih novodobnih argumentih. Ampak na dejstvu, da je bila odločitev za dan solidarnosti usklajena s politično kulturo Slovencev. In z vrednotami, ki so zanjo značilne.

Že večkrat sem pisala, da je politično kulturo Slovencev napačno jemati kot abstrakten fenomen brez vzrokov in pravil. Še bolj napačno pa jo je primerjati s politično kulturo, ki je značilna za Zahod. Tako se stanje demokracije v Sloveniji nenehno in napačno ocenjuje glede na to, kaj je (oz. bi naj bila) zahodna demokracija. Če je slovenska situacija podobna zahodni, je to plus. Če je od zahodne demokracije drugačne, to velja za minus. Kot nekaj, kar je treba popraviti oz. izboljšati.

Demokracija: naša in zahodna

Ko naši politiki govorijo o demokraciji, o njej vedno govorijo kot o zahodni demokraciji. Ta demokracija zanje ni samo demokracija, ampak je Demokracija z veliko začetnico. V tem smislu je znana napačna trditev bivšega predsednika Pahorja, da imamo Slovenci demokracijo “trideset let”. Kar ni samo nonsens, ampak popolno nepoznavanje zgodovine Slovencev in zgodovine slovenske demokracije. In še bi lahko naštevali primere tako laičnih kot strokovnih, celo znanstvenih napak pri razumevanju slovenske politične kulture. In demokracije.

Za razumevanje vsake konkretne politike vsake konkretne vlade je ključno, da je mogoče kot ustrezne in pravilne potrditi tiste odločitve in politike, ki so skladne s slovensko politično kulturo. Te imajo namreč možnost, da obrodijo neke rezultate. Kot neustrezne in napačne pa lahko ocenimo tiste odločitve in poltike, ki niso skladne s slovensko politično kulturo. Te nimajo možnosti za uspeh. Ne morejo rezultirati v produktivnih in delujočih družbenih rešitvah.

Agilni

V tem smislu je bila odločitev za dan solidarnosti pravilna. To smo videli že v ponedeljek zvečer, ko se je dan solidarnosti končal. Na prizadeta področja je prišlo pomagat okrog 15.000 Slovencev. Formalno registriranih v okviru birokratskih procedur, ki so bile uvedene, da val pomoči prebivalstva ne bi vodil v kaos.

Tistih, ki so šli pomagat prijateljem, sorodnikom, znancem ali znancem svojih znancev, sorodnikom svojih znancev itd. neprijavljeni, pa je bilo seveda še mnogo več. Nikoli ne bomo izvedeli, koliko.

Kar se je dogajalo v ponedeljek, je dokazalo, da Slovenci niso politično mrtvi. Ampak da so še kako živi. Živahni. Podjetni. Dejavni. Samoiniciativni. Agilni. In kar je še takih reči. Tako zelo agilni, da so s svojim delovanjem preplavili Slovenijo. Kar je primer, ki ga je treba razumeti. Ker bi se iz njega lahko kaj naučili. Predvsem politiki.

Nezavedno védenje

Prvo, česar se iz odziva Slovencev na dan solidarnosti lahko naučimo, je to, da je vsaka politična odločitev, ki je skladna s slovensko politično kulturo, pravilna odločitev. In dan solidarnosti je bil skladen s slovensko politično kulturo.

Ne vem, ali so tisti, ki so to odločitev sprejeli, to vedeli. Ali ne. Čeprav to niti ni bistveno. Zgodovina namreč kaže, da imajo ljudje nezavedno védenje o mnogih rečeh. Tudi o politiki. O politični kulturi. To nezavedno védenje se pri posameznikih praviloma pojavlja kot občutek, kaj je treba storiti. Kaj je prav. Kaj je narobe. Itd. Na tak način delujejo uspešni politiki. Uspešni v smislu, da so zmožni mobilizirati ljudi za svojo politiko. Navsezadnje je na tak način deloval že Hitler. Pa Churchill in Roosevelt. Pa Tito tudi. In še mnogi drugi.

Preživetje

Odločitev za dan solidarnosti je bila skratka pravilna, ker je bila skladna s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico in z zanjo značilnimi vrednotami. Najpomembnejša vrednota, povezana s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico, je preživetje. Preživetju je treba podrediti vse druge vrednote, pa tudi prakse in dejavnosti. In točno to se je dogajalo na dan solidarnosti. Ko gre za preživetje, so Slovenci zmožni ultimativne solidarnosti. Kar se je prav tako dogajalo. Tako rekoč vsak je pomagal in še pomaga. Tako ali drugače. Zbira metle, škornje in lopate. Gre sam delat. Daruje denar. Itd.

Skratka, vsak mora pomagati. Ne pomagati je nemoralno dejanje. Skladno s tirnico. Zato vsi pomagajo. Pomagamo.

Odličen predlog in še boljši predlog

Naslednja frapantno pravilna dimenzija, povezana z dnevom solidarnosti, pa je to, da je vlada dala prednost socialnim odnosom pred denarjem.

Gospodarstveniki, ki so vlado zaradi odločitve o dela prostem dnevu na dan solidarnosti takoj napadli, so predlagali, da bi solidarnost realizirali z delom na delovnem mestu in celodnevni zaslužek gospodarstva v Sloveniji namenili prizadetim.

To je odličen predlog. Toda vladna odločitev za dela prost dan, da so Slovenci lahko šli pomagat konkretnim ljudem na konkretno prizadetih območjih, je bila še boljša. To pa zato, ker so kooperativni odnosi poleg preživetja druga najvišja vrednota v slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici.

Slovenci so se v zgodovini namreč naučili, da je denar sicer pomemben, toda pomoč drugih je še pomembnejša. Če ni denarja, lahko preživiš, če ti pomagajo drugi. Če ni letine, lahko preživiš, če ti pomagajo drugi. Če gre vse po zlu, lahko preživiš, če ti pomagajo drugi.

Vezi sodelovanja

Pomoč drugemu — še posebej, če gre za preživetje — je ne samo najbolj učinkovita preživetvena strategija, ampak tudi v tem smislu, da tke vezi sodelovanja. Lahko si samo predstavljamo, koliko novih poznanstev se je stkalo v ponedeljek, ko so prostovoljci prišli pomagat ljudem na prizadetih področjih. Čeprav so te vezi enodnevne, so zelo močne. Vezi, ki se vzpostavijo skozi pomoč sočloveku, namreč delujejo po logiki ekonomije daru: tisti, ki je nekomu pomagal, lahko praviloma vedno računa, da se mu bo ta, kateremu je pomagal, oddolžil s pomočjo, če bo potrebno. Ne vrniti pomoči je zavržno dejanje. Zavržno par excellence.