Ja, jaz sodim med “mirovnike”. Med tiste, ki so v Sloveniji zasmehovani. Kriminalizirani. Marginalizirani. In podobno. Po potrebi. Kar me, resnici na ljubo, na osebni ravni niti ne moti. Teh postopkov se mora človek, ki misli s svojo glavo, pač navaditi. Tako je bilo v preteklosti. In tako je danes. V nekdanjih in sedanjih družbah najbolje preživijo ljudje sistema. Tisti, ki počnejo, kar družba in njene institucije od njih pričakujejo. In ki se temu primerno odlikujejo s koristoljubjem. S konformizmom. S kalkulativnim umom. Odsotnostjo socialnosti. In empatije. Da bi razumeli, da je bilo vedno tako, pomaga branje Danteja. Potem je lažje. Vsaj občasno. Čeprav pridejo obdobja, ko tudi to ne pomaga. Ko ni prav nič lažje, če berete Dantejev Pekel.

Takšno obdobje je zdaj.

Slovenske mahinacije

EU porablja stotine milijard evrov za oboroževanje. [Letos predvidoma 326 milijard, op. FP.] Čeprav po drugi strani bojda nima denarja za osnovne socialne programe. Recimo za odpravo revščine. Ali za splošno dostopne, vsevključujoče, brezplačne zdravstvene storitve. Itd.

NATO napoveduje obvezni dvig stroškov za oboroževanje na 5 odstotkov BDP v državah članicah. Torej tudi v Sloveniji. Slovenske mahinacije, da bo ta denar uporabljen za infrastrukturo — za tako imenovano dvojno rabo, ne pa za obrambo v ožjem smislu —, je laž. NATO je jasen: večina tega denarja bo šla za orožje.

Kar ne pomeni izboljšanja varnosti. Ampak približevanje vojni. Vojni, v kateri objektivno že smo. Ukrajina. Gaza. In zdaj še med Izraelom in Iranom. Kako bi oboroževanje pripomoglo k zmanjševanju teh napetosti, ni jasno. Oboroževanje je grožnja za varnost. Ne garancija varnosti. Garancija varnosti je delovanje za mir. Diplomacija za mir. Mednarodno povezovanje držav, ki aktivno delujejo za mir. Ne pa oboroževanje.

Oboroževanje je vedno v zgodovini vodilo v vojno. Danes vodi še bolj kot nekoč. Ker tudi pri vojaški industriji gre za trg. Za zaslužek. Za profite. In vojaška industrija lahko služi samo, če se orožje troši. Troši pa se v vojnah. Vojne danes niso več samo vojne. Vojne so trgi. In tudi te trge je treba, tako kot vse druge, ohranjati odprte. In edini način za to je trošenje orožja. Najbolj učinkovit način trošenja orožja pa so seveda vojne. Vojne so za vojaško industrijo in za kapital način bogatenja. Torej posel. Ne človekoljubno vprašanje. Vojne nimajo zveze s humanostjo. Ampak z zaslužkom. To je danes najbolj vidno v Gazi. Pri Trumpu. In pri Izraelu.

Problem Izraela

Govorjenje, da oboroževanje povečuje varnost, ni edina laž v zvezi z vojnami. Teh laži je še cela vrsta. Izrazito so na delu ne samo v pri izraelskem genocidu nad Palestinci v Gazi. Ampak zdaj tudi v izraelskem napadu na Iran. Seveda se tudi pri tem napadu Izrael brani. Gre za pravico do obrambe. In tudi v tem primeru gre za to, da Izrael vodi pravično vojno. Čemur seveda prikimavajo tudi ZDA. Ki aktivno v izraelskem napadu na Iran sicer ne sodelujejo. So pa bile o njem obveščene. Kar pomeni, da so ga odobrila. Tako kot v primeru Gaze ZDA Izraelu krijejo hrbet. To dokazuje tudi zadnja uporaba veta v Varnostnem svetu, ko naj bi bila sprejeta rešitev, ki bi Palestincem v Gazi omogočala ne rešitev dveh držav — ki je kot morda edina dobra posledica strahot v Gazi naenkrat sprejemljiva rešitev, medtem ko je še pred začetkom klanja v Gazi veljala za radikalno levičarsko skrajnost —, ampak zgolj humanitarno pomoč.

Tudi pri napadu na Iran je resnični problem Izrael. Njegova notranja politika. Ničkolikokrat je že bilo zapisano, da Netanjahu rešuje svojo oblast z vojnami. Tudi zdaj razširja zgodbice, da Iran ogroža Izrael. Da mora sedanja generacija Izraelcev končno premagati sovražnike in si izboriti varnost. Sicer Izraela ne bo več.

A preprosta statistika govori nekaj drugega. Kolikokrat je Izrael napadel druge države? Začel vojne z neposrednimi ali posrednimi sosedami? Kolikokrat so to naredili Palestinci? Ali Iran?

Globalno organiziranje sveta

Laž je tudi, da je izraelska zunanja politika avtonomna politika te države. To ni res. Izrael je kolonija Zahoda. Pa če se tega zaveda ali ne. Ali če se tega zaveda kdo drug. Morda se, večina pa ne. A gre za objektivno dejstvo, da sta oba izraelska napada, tako na Gazo kot na Iran, politično delovanje, ki ga Zahod ne samo odobrava, ampak ga tudi omogoča. Najbolj odkrito ZDA. A tudi druge zahodne države. Recimo Nemčija. Lepo je sicer slišati, da Nemci govorijo o zgodovinski krivdi in da jo priznavajo. Toda v resnici gre predvsem za interese ZDA in Zahoda. Mednarodnopolitične interese. Gre za globalno organiziranje sveta. Za posel. Za zaslužek. Za vojno zaslužkarstvo. 

Gre pa še za nekaj več: za danes že nerazumno, iracionalno preganjanje, podrejanje, izkoriščanje, eksploatacijo vsega in vsakogar, ki ni Zahod. Podleganje idejam, da je manjvredno vse, kar ni Zahod. In da je zato dovoljeno, da Zahod v ta svet posega. Ga kroji po svoji podobi. Po svojih potrebah. In interesih. Ga domnevno “civilizira”. In počne druga “dobra” dela.

Železni repertoar

Meni najljubši antropolog 19. stoletja Robert Henry Codrington (1830–1922) je že davno dejal, da je edino, kar lahko Zahod naredi dobrega za nezahodne družbe, to, da ustavi vojne in da se iz njih umakne! 

Podcenjevanje nezahodnega je železni repertoar zahodnih kozmologij že stoletja. Zahodne politike niso samo evropocentrične in etnocentrične — zavezane razumevanju zgodovine in razlik med družbami in kulturami, značilnemu za 18. in 19. stoletja —, ampak so izrazito imperialne. Ksenofobne. Homofobne. Šovinistične. Orientalistične. V smislu Saidovega orientalizma. In seveda izrazito kolonialne. So oblika kulturnega kolonializma, ki je danes na Zahodu tako samoumeven, da sploh ni več viden. Kaj šele problematiziran. Kot bi dejala antropologa Jean in John Comaroff, gre za obliko zahodne hegemonije. Ne ideologije. Ker o ideologijah se razpravlja. In prepira. Hegemonija pa sploh ni več zaznana kot problem.

Zahod in zahodnjaki

Zato se moramo proti vojnam, ki jih vodi Zahod s svojimi sateliti — danes najbolj aktivno Izrael —, boriti ne samo z mirovniškimi projekti. Ampak z razmišljanjem. Vojne je treba misliti. Misliti tako, da zamenjamo pozicije. Da se iz pozicije, ki jo zasedamo zdaj, miselno prestavimo v pozicijo, ki jo zasedajo drugi. Recimo Iran. In si postavimo vprašanje, kako bi mi sami reagirali, če bi nam Iran določal pogoje, ali lahko in kako lahko razvijamo svoj jedrski program. Bi to razumeli kot upravičeno politiko? Ali ne? Pri čemer bi Iran svoj jedrski program seveda že imel. Vsakomur na Zahodu bi bilo jasno, da bi bila taka politika Irana nedopustno poseganje v politiko druge države. Zakaj se nam torej zdi, da ZDA lahko prav to počnejo Iranu? Ker nas kot zahodnjake vodijo ksenofobni strahovi in predsodki?    

Skratka: razumevanje sveta in politike je enako kot razumevanje znanosti. Na hišo je vedno treba pogledati iz čim več zornih kotov. Šele takrat vidimo, kakšna je v resnici. A žal je tako, da Zahod in zahodnjaki te preproste resnice niso zmožni prakticirati niti v znanosti. Kaj šele v politiki. 

Zato se nam slabo piše. Zelo slabo piše.